Vem kaj lahko, cesa ne zmorem. Vem kdaj, kako, kje. Ne trdim, da so dolocitve pravilne, vem pa, da se zmorem odlocati sam. Najtezji trenutku v zivljenju so pac tisti, ko vsak korak stopas previdno, pocasi. Ko za vsako stvar rabis potrditev, ko se trudis pa ne mores iz prisilnega jopica okolice. Nekaj v meni se je posteno spremenilo.
Dan je minil sprosceno. Brez kakrsnegakoli vecjega naprezanja sva se (skupaj se z nekaj popotniki) odpravila odkrivanju notranjosti recnih kanalov naproti. S kanujem.
Seveda sva se kolikor je le mogoce izognila motornim colnom, da o velikih plavajocih ladjah sploh ne govorim. “You will see much more local life with a canu,” so bile besede najinega gostitelja, ki so naju prepricale.
Vasice so prijazne, ljudje nasmejani. Slisi se le topot udarjanja oblacil ob kamen. Pranje. Na roke in seveda ucinkovito. Top, top, top. Zelo na glas in prepricljivo.
… in tu pa tam ujames ribica (moskega ali zenskega spola) ki lovi. Ribe. Recne. Z bambusovo palico in trnkom ali pa preprosto z lokom in puscico. Vse se da. Tudi to, da celotni recni promet obstane, ker je pac gladina vode prekrita z zivo zelenimi listi in vijolicnimi cvetovi. Vijolicnimi cvetovi. Vijolicnimi cvetovi! 🙂
Jutri je najin zadnji dan v Allapuzha. Pot naju vodi dalje k temu, cesar se ta trenutek in ze tudi pred potovanjem, najbolj veselim. Pot naju vodi v ashram. Skrit nekje med rekami, recicami in potocki. Ne vem kaj lahko pricakujem. Vse kar zelim je, da ga samo okusim, da vidim, kaj se tam dogaja, kaj ti lahko ashram da … da “pripravim teren”.
In vem, da lahko sam utiram vse poti.
waaaaa js bi tud, js bi tud 🙂
vijolični cvetovi, mmm… i like!