Najinih 12 dni v Ashramu.

5. dan od dvanajstih v Sivananda Ashramu 24 km severno od Maduraia. Naročim si sadno solato, ki jo v okviru svoje Karma Yoge (prostovoljno delo, ki ga opravlja vsak stanovalec v ashramu) pripravlja Katka. Želodec spušča čudne glasove mešanice meni nepoznanih jezikov. Kaj točno želiš, da naredim? Po tem, ko sva se pobrala po tisti trodnevni zastrupitvi, se vsaka ura vrti okoli njega. Tako ali drugače. Naj bo to povezano z lakoto, z mešanico adranalina in ostalih hormonov ob soočenju z neznanim, z rahlo slabostjo, z utrujenostjo … Čakam na sadno solato in premlevam dan.

Zgodaj ga začenjamo. Ob 5.30 nekdo, ki mu še nisem videl obraza, pozvoni na zvonec in našo mini vasico zbudi v nov dan. Še vedno je tema in kakofonija ptičjega petja, opičjih krikov in piskanja veveričk me zvleče iz postelje. Trde, a še nikoli tako prijetne. Zob si ne umijem, pa ne zato, ker se mi ne bi dalo, preprosto zato, ker želim čaj, ki nam ga postrežejo po uro in pol dolgi jutranji meditaciji in mrmranju posvečenih manter, spiti na tešče.

Meditiram aka jutranji Satsang.

“Keep your mind stil. Do not be attached to any thoughts that may arise. Find that inner peace.” Moje misli pa divjajo. Kot tornado in rušijo vse tisto, kar se mi je zdelo, da je postavljeno na trdnih temeljih. In že ko mislim, da se mi bo navodilih buckaste gospe, ki jo vsi nazivamo kot swami, uspelo skoncentrirati na eno samo točko in um pripeljati do točke thoughtlessness, se spomnim na  … čaj. In občutim kosmate zobe. Sranje, očitno bi si moral umit zobe. Zakaj točno si nisem umil zob? Kdo sploh ma zobno pasto? Verjetno Katka. Kako kaj njej gre tale meditacija? A spi? Že 5 dni nisva spala skupaj. Malo že pogrešam njene dotike. U mater mi smrdi tale majica. Morem si kupit novo. Koliko že stane? 350 rupij ena srajca. To je kar poceni v primerjavi s Slovenijo. U, čist smo hudi na Olimpijskih. Kakšne barve so že krogi. Kolko jih je? 5? Kolko je že planetov v naši galaksiji? Faaaak, kako mala je naša galaksija v primerjavi z vesoljem. Vesel sem, da se tudu na potovanju ne kadim. Moreva si kupit kakšne dobre indijske palčke. A moja babi še ima vrtne palčke …

Medtem pa “Ommmmmmmm”  … mine 25 minut meditacije. “We will continue with the daily chants on page three.” No, lepa. Toliko o moji koncentraciji in meditaciji. Ko kdaj “ponesreči” odprem oči in v poltemi pogledam naokoli, vidim same mirne obraze. Vsi dajejo občutek popolnega miru. Predanosti. Zdi se, da samo moje misli divjajo. Ko sem bil pred tremi leti v ashramu, sem ugotovil, da mi kot mantra najbolj paše glasba. Ritmi. Pa se predam jutranjemu prepevanju manter. Jaya Ganesha, jaya Ganesha, jaya Ganesha Pahimam. Sri Ganesha, sri Ganesha, sri Ganesha Rakshamam.” Udarjam na boben, ki mi ja prinesla Katka. Mežim in se poskušam nastavit sunkom energije (kakršnekoli že), da me končno odnese. Čeprav nikoli, tokrat pojem na glas. Briga me. Na trenutke se mi zdi, da je to krovna mantra nas vseh 100 tukaj zbranih. Briga nas. Nihče nas ne obsoja, nihče ne gleda, nihče ne kritizira. Jaaaayaaaaa Ganeshaaaaa, jaaaayaaaaa Ganeshaaaaa, jaaaayaaaaa Ganesha Pahimaaaaaaam! Aaaaaaaaaa!

Ura je 7.30 in ker še vedno nisem prav nič pojedel, pravi indijski čaj pomiri želodec ravno do te mere, da pusti mislim mirne priprave na Asana class oz. na to, čemur pri nas posplošeno rečemo yoga.

Asana aka Yoga Class.

Ob skoraj nerazumljivih navodilih japonske angleščine prijetne Satye se prebijamo skozi 12 osnovnih poz asana joge, ki jo je zasnoval ustanovitelj prav tega ashrama, v katerem ta trenutek z globokimi vdihi ob stoji na ramenih hlastam po zraku. “Hold your posture, breathe deeply. Relax.” Mene pa vse boli. V vratu mi poka in čutim, kako mi trga mišice ob vretencih po hrbtenici navzdol. Ne dam se. Borim se sam s seboj in poskušam dojeti logiko, da asana poze v svojem bistvu niso fizična telovadba, temveč le orodje za koncentracijo uma. Če se ti uspe med stojo na glavi umiriti in skoncentrirati na mirno dihanje, potem si na pravi poti. Lažje reči, kot storiti, a počasi napredujem. Tudi Katka. Včasih jo s kotičkom očesa ujamem v kakšni nemogoči pozi. Vidim njen tatu na hrbtu. Uuuu, seksi. Res že dolgo nisva spala skupaj. No, saj še samo en teden tukaj, potem pa naprej v Keralo in bo spet luštno. Pa še pivo bova lahko pila. Kingfisher. A ni kingfisher tudi ena ptica? Takšna ful lepa svetlo modra? Blagor pticam, ker lahko letijo. Kje je že karta za naslednje letalo, ki ga imava na Andamanske otoke? A bo vroče tam? Morem se postričt, ker imamže kar dolge lase. Oziroma lahko dobim kakšno kapo. Michael ima lepo kapo. Toni ma pa lepo kaaaapoooo, lepo kapo To… Shit no, Mic. Shiiit. Daj, umiri se.

“Release your posture. Prepare for final relaxation …” Toliko o moji jogi.

Zaključimo in pohitim v jedilnico, kjer tokrat jaz v okviru moje karma joge strežem kosilo. Saj vem, da tole zveni enostavna naloga, ampak za nekoga, kot sem jaz (tisti, ki me poznate, dobro veste o čem govorim), je postrežba hrane 100 ljudem v  trenutku, ko si svinjsko lačen in se v tebi prebujajo živalski nagoni po preživetju, nevarno (pre)zahtevna naloga. Lagal bi, če bi rekel, da nisem večkrat pomislil, da bi iz skladišča sunil kakšno extra pomarančo, paradižnik ali kumaro. In lagal bi, če bi rekel, da ob tem, ko je zmanjkovalo butter-milka, nisem pomislil, na to, da bi enostavno rekel, da ga ni več, zase pa bi ga prihranil nekje za vogalom. In lagal bi, če bi rekel, da nisem dobil solznih oči, ko sem se po vseh teh mislih in 45 minutah streženja končno vsedel, si nadeval obilen krožnik, minuto za tem, pa je pristopil k meni mlad fant in me vprašal, če mi lahko prinese še kaj. Karkoli. On je tukaj za to, da streže meni. Butter-milk? Seveda, izvoli. Še ena pomaranča? In že je bila na mojem krožniku.

Mic, sram te naj bo.

Predaaaavanja.

12.00. Čaka nas dve uri predavanj. Tokrat v indijski angleščini. Predava gospod, zdaj že swami, ki zase trdi, da je dal v življenju skozi že prav vse. Da je bil bogat, da je iml vse. da je jedel prav vse. Da je prečesal celotno paleto čustev. Da je zdaj tu in da nam želi predati vso znanje, kar ga ima. Prav vso. In ko je na prvem predavanju postavil vprašanje: “What is God” in si nanj po nekaj dolgih minutah skoraj nerazumljivega godrnjanja v brk odgovoril “There is no God”, je dobil vso mojo pozornost. No, lažem. Ni se zgodilo poredkoma, da so se okoli 13.00 moje veke zredile do obisti in se zgrudile same vase. Pa sem zakinkal in se zbudil na sredi kakšnega pomembnega stavka. “Do you understand me?” Seveda. “Have a good day!”

In je bila ura 14.00, ko sva s Katko izpopolnjevala znanje asan na Coaching classu. In je bila ura 16.00, ko smo imeli drugo dveurno rundo asana classa. In je bila ura 18.00, ko sem skoraj požrl tisto nekaj malega, kar eni imenujejo večerja, jaz pa priloga k šniclu. In je bila ura 20.00, ko smo se znova dobili na večerni meditaciji in prepevanju.

In je bila ura 22.00, ko smo ugasnili luči in popadali v trde, a neskončno udobne postelje.

Pred menoj pa še vedno sadna solata, ki me z vonjem po ananasu, bananah, pomarančah, grozdju in jabolkah predrami iz premlevanja preteklega dneva. Majhna je. V premajhni kovinski posodici. Ni ohlajena. Velika nekakšno tako, kot je velik ostanek sadja, ki ga prenažrt ponavadi pustim v stekleni posodici od sadne kupe. Globoko vdihnem sledek zrak, ki ga tako zelo pogrešam ob izvajanju jutranjih dihalnih vaj, primem vilico in jo zapičim v temno rdeč grozd. Napaka. Zgrešim in s konico vilice spolzim po slastni lupini grozda. Odnese ga iz posodice, pade na mizo in se v počasnem posnetku kotali po lesenih brazdah mize proti njenemu robu. Skoncentriram se. Umirim misli. Spremljam njegovo pot in preračunam, kam ga bo odneslo. Keep your mind still. Focus! Stegnem roko pod mizo v točko, kamor mi moji možgani zaupajo, da bo padel grozd. Ta pa se še vedno kotali. V pravo smer gre. Seže do roba mize in se požene čezenj. Prevrne se čez rob. Pada. Pada. Pada. Naravnost v mojo dlan. Find that inner peace.

Primem ga s prsti druge roke, pogledam in raztopim v ustih.

Najboljši grozd na svetu!

p.s. Kmalu objaviva še nekaj zanimivih video posnetkov iz življenja v ashramu. 😉