“Neverjetni so,” je rekla Katka in iz kričečih zvočnikov poskušala ujeti item.
“Glavnega meniha ni doma,” je z nasmehom razložil Axsai, “pa so si privoščili.”
V vasi sta bili poleg glavnega samostana, v katerem smo živeli zdaj že tretji dan, še dve veliki leseni hiški, ki sta služili kot bivalni prostor za menihe in nune. Z nekaj prostora na dvorišču, lepo urejenim vrtom in seveda pisanimi budističnimi okraski. In ker je v sosednji vasi ravno te dni potekala 3 x 24 urna molitev, pri kateri so morali prisostvovati vsi pomembnejši menihi (vsak izmed je molil eno uro), so se te skromne lesene hiške prelevile v prave dance floore. Na enem je iz zvočnikov hreščala popularna myanmarska glasba, na drugem sva ujela nekaj hudo dobrih hip-hop ritmov in ko se je vsemu temu prek megafona priključilo še beatboxanje meniha, je bil žur na vrhuncu.
Buddhizem je zakon. Saj vem, da to pišem kot popoln laik, a vtis, ki ga daje, te težko pusti hladnega. Buddha ne prepoveduje, samo svetuje. In Buddha se bo brez težav s teboj vsedel za leseno mizo in nagnil vrček okusnega piva. In ko mu boš razlagal o taluštni punci, ti bo dal še kakšen pameten nasvet.
“Nikoli ne pozabi dihati,” nama je na srce položil gospod, ki je štiri leta preživel kot menih, zdaj pa se je vrnil nazaj v “normalno” življenje. “V dihanju se skriva ključ do vsega. In ne prehitevaj samega sebe. Lepo počasi. Dihaj. Mrzel zrak noter, topel zrak ven.”
Slovo v samostanu, čeprav brez ene same skupne besede, je bilo težje, kot sem upal po zgolj dveh nočeh. Duševno zaostalemu gospodu, ki je v samostanu služil kot “deklica za vse”, je Katka spletla pisano zapestnico, mladi menih se nama je skromno priklanjal in stikal roko, gospod nama je želel povedati še nekaj, pa ni šlo z jezika. Nekatera mesta na našem drobnem planetu imajo pač posebno energijo …
“Da imajo tako črne zobe,” je rekel Axsai in prijazno objel črno-nasmejano gospo, “žvečijo betel in apnenec pomešan s kurkumo. In če želiš poročiti takšno gospodično s črnimi zobmi, te bo to stalo dvakrat več, kot pri tisti z bleščečimi belimi.”
Kulturna zapuščina manjšine Palaung ostaja prisotna kljub vplivom vseh cocacol, indijske satelitske televizije in po nafti smrdečih kitajskih tovornjakov, ki tod mimo prevažajo pravkar nakopano zlato. Jezik, ki ga govorijo, je samo njihov, hrana, ki jo jedo, je tipična le zanje, pisana oblačila so oblačila njihovih prednikov in miselnost, da si zaslužijo vsaj nekaj več avtonomnosti, kot jim jo priznava trenutno vodstvo države, odseva iz obrazov (pre)mladih fantov, ki se že več let skrivajo po gozdovih in drobnim vasicam zagotavljajo vsaj kanček občutka varnosti.
Ker je tematika avtonomnosti in z njo povezanih vojaških “iger” tukaj še vedno prepovedana tema, bom nekaj misli in kakšno fotografijo s sklepnega dela našega trekkinga, ki je zavil v povsem nepričakovano smer, zbral tukaj. Geslo za prispevek je: moje-pravo-ime
Po 5 dneh in presopihanih 75 kilometrih nas je teža izkuženj in doživetij priklenila na vrček ledeno hladnega Myanmar piva. Po trekkingu v Nepalu in Siberutu, po indijskem ahsramu in tajskem budističnem samostanu, je bila ta pot nekaj povsem samosvojega. Polna osebnosti, polna nasmehov, polna upanja in ponosa. Nekaj v tej državi je tako lepega in sije tako svetlo, da bo, ne glede na to, kar bodo nasprotniki poskušali doseči, sijalo vedno glasneje in dlje.
