Danes je naš deveti dan na poti in zadnji dan v Bangkoku. Otroški bioritem ne pozna šale, zato se vsak dan pridno vračamo v hotel na opoldanski spanec. Saj pri Lili še nekako gre, če opoldan ne spi in lahko zvečer zaspi prej, Art pa brez spanca postane prava mala pošastka, ki se hrani s 40 stopinjami celzija in vlažnostjo v zraku.
Tako torej naši dnevi izgledajo nekako takole:
- Vstanemo okoli pol 8 ure in pojemo zajtrk. Večinoma smo rezervirali namestitve z zajtrkom, pa ne zato, ker bi bili zajtrki tu vrhunski, temveč bolj za to, da nam to prihrani hassle z iskanjem po ulicah (kar ima tudi svoj čar in v preteklosti sva počela večinoma to).
- Dopoldneve izkoristimo za izlete. Takrat sta otroka (pa tudi starša) najbolj spočita, sonce pa še ni pokazalo vseh svojih zob. Ne kujemo bajnih načrtov, kam vse bomo prišli. Ena končna destinacija, oddaljena cca 30-45 min vožnje/peš/z ladjo je povsem dovolj. Vmes se ustavimo, kaj prigriznemo, popijemo kokos, pojemo kakšno sadje … in okoli 11. ure se odpravimo nazaj proti hotelu.
- Kosilo pojemo preden gremo na opoldanski spanec. Glavni ralog je, da smo takrat že vsi lačni, pa tudi gužve še ni tako velike kot opoldan in kasneje.
- Sledi opoldanski spanec, oči in mami pa takrat izkoristita za boogie-woogie. Ja, točno to. Takrat oči in mami urejata blog, fotke, videe itd. Morda se kdo vpraša, zakaj hudiča nama je tega treba. Ne vem. “Fino je,” bi rekel Art. In želiva si v stekleničko ujeti te trenutke za vedno.
- Ko se zbudimo je po navadi ura tri popoldan. UV index iz 10 pade počasi na 5 ali manj, bazen v hotelu objame senčka in Lila končno pride na svoj račun s kopanjem z rokavčki, učenjem brez rokavčkov, osvajanju dihanja svozi dihalko in raziskovanja skozi masko. Art se večinoma dere “vodaaa, vodaaaa tečeeee”, 15 min ga še obvladava, potem pa začne s svojim “doool, dooool”, ko bi rad kar sam plaval in skakal v vodo. On gre ven, Lila pa vztraja do zadnjega.
- Bangkok ima dva sončna zahoda. Prvi se zgodi kakšno ure pred naravnim. Ta je tisti, ko je sonce že tako nizko, da je plast smoga skozi katero sije tako gosta, da v daljavi vidiš samo še rdečo piko. Takrat se spakiramo in gremo na večerno šetnjo. Masaža, pivo, sokovi, palačinke, kokosi … še pred večerjo.
- Potem pa večerja, tuš, zobki in spat.
Niso izleti v neznano najtežja stvar. Niti ne vročina in vlaga. Tudi prevažanja sem in tja ne. Daleč najbolj intenzivna stvar za nas so … obroki. Predvsem za to, ker imata oči in mami od obrokov na Tajskem izjeeeeemno visoka pričakovanja. In v idealnem svetu, bi se vsi štirje vsedli za mizo, se kultivirano pogovorili o osebnih preferencah glede dotičnega obroka, naročili harmonično komplementarno simfonijo kopice eksotičnih jedi za vse vrste brbončic, potem pa v miru počakali, da nam vse to položijo na mizo, nazdravili vsak s svojo pijačo in vsak s svojim priborom in usti pojedli vse do zadnje pikice.
Realnost je na drugem planetu. En naroča, drug teče za Artom, ker spet lovi motorje, teče naprej, gleda nazaj in maha vsaki tetki, ki jih ima manj kot 90. Lila bi jedla riž. Ne, ne, ne riž. Špagete. Ne, ne špagete. Pomfri. Pa tisto, ko smo takrat jedli v McDonaldsu. Nagce? Ja. Ampak z rižem. A boš kaj zelenjave? Ja. Ne. Malo. Mango bom. A lahko samo mango?
Preden dobimo hrano na mizo se praviloma zgodijo ena do tri nesreče. Polijemo, razbijemo, vržemo komu kaj v glavo. Otroških stolčkov v restavracijah, kjer smo jedli do sedaj, niso imeli in Art je lahko zažarel v vsem svojem sijaju. Otroka včasih jesta vse, včasih nič. Včasih pekoči tom-yum in papayino solato, drugič je še tekstura riža “čudna” in “peče” in “piškot bi”.
Nam pa gredo tudi obroki iz dneva v dan boljše. Tako kot vse na potovanju. Priznam, da mi je osebno prvih 5-10 dni na poti vedno najbolj napornih, meni kot očetu. Ker se ne morem preprosto vdat v usodo, temveč ob vseh novih (in pogosto objektivno nevarnih) stvareh tako velikokrat rečem “Ne! Pazi! Pusti!”, da grem na koncu dneva že sam sebi na živce in ne vem več, a sem dober ali zanič foter. Ampak, kot pravim. Počasi smo iz te prve krizice ven in smo se že skoraj skalibrirali.
Čaka nas še ena noč, jutri pa z vlakom nazaj na letališče in na uro in 25 minut dolg let na sever, v Chiang Mai. Chiang Mai ima v najinem srcu prav posebno mesto. Tam sva namreč na prvem potovanju živela kar tri mesece in prvič zares izkusila, kako lahko z roko v roki gresta delo in potovanja.
