Vem, da je v osnovi že težko razumeti to, da bi se nekdo odločil in “pustil vse za seboj”, odšel na “potovanje za dve leti v neznane in nevarne kraje” in se po dveh letih vrnil “na začetek in bil čisto brez vsega”. Ampak, poglejmo z druge strani in tole povedat malce obrnimo. Je tako težko razumeti, da bi nekdo rad sledil tistemu, kar ga izpopolnjuje in “z blagoslovom vsem svojih bližnjih” odšel “na neskončno potovanje v kraje, kjer izkušnje dajejo težo človeku” … in bi se po dveh letih (če sploh bi se) “vrnil poln novih spoznanj, doživetij, sreče in radosti do življenja”.
Priznam, strah me je na pot odditi sam. Ko pavšalno razmišljam o tem potovanju, se mi zdi vse tako preprosto. Odločiš se, kupiš prvo letalsko karto, spakiraš in greš. In greš. Sam. Ne osamljen, ampak sam. Četudi bom uspel najti rešitev tega, kako izstopiti iz svojega comfort zone, me skrbi predvsem tole – bom na nekem samotnem otoku, tja kamor v končni fazi želim priti, doživel razsvetljenje ali me bo napadla panika in se bom sesul.
Ne predstavljam si, da bom na tini-mini otočku sredi Tihega Oceana, kjer biva morda 100 domačinom, sam zvečer sedel ob robu morja in gledal v horizont brez, da bi lahko to s kom delil. Iskreno povedano se mi zdi, da bi me zlomilo.
Po drugi strani pa … verjetno bi me to postavilo kot človeka in ne kot nekoga, “ki je preobremenjen sam s seboj”, a ne?
Naše življenje je sestavljeno iz odločitev, ki jih sprejemamo. Koliko nam je to všeč, niti ni pomembno, saj nas za to nihče ne vpraša. Veliko bolj enostavno bi bilo, če bi že vnaprej vedeli katera je tista prava odločitev, vendar se iz tega konec koncev ne bi nič naučili. Življenje je potovanje, kjerkoli že si, v različnih oblikah in dimenzijah. Kaj te čaka in kako se boš ob tem počutil, boš izvedel takrat, ko bo prišlo do tega trenutka. Če čutiš, da to potrebuješ, da nahraniš svojo dušo in ugodiš svojim hrepenenjem potem veš, kakšen je odgovor. Lahko, da tam najdeš vse tisto kar iščeš, včasih pa se zgodi, da naših kotičkov praznin ne morejo zapolniti nobeni otočki in novi obrazi. Ja, včasih iščemo na napačnem kraju.
Me pa veseli, da si po dolgem času spet nazaj na tem blogu… in pišeš.