Saj ne da bi se slepil z upanjem na to, da bova vseskozi obiskovala in raziskovala še neodkrite kraje, da bova vedno deležna iskrenih nasmehov domačinov in da bova doživela tisto najglasnejšo tišino … vendar pa vseprepogosto zadnje čase od prijateljev in znancev naletim na zgodbe o prekomerni turističnosti trekking poti v Nepalu. Nepalu, deželi, ki si jo želim obiskati že vse od svojega potovanja po Indiji, ko sem iz New Delhija z najmočnejšo drisko “ever” pogledoval proti veličastnemu gorovju.
Ni mi všeč, iskreno. Da bi po prečudovitih poteh hodil v nepregledni vrsti z vsemi ostalimi. In da bi se ne mogel brez besed do onemoglosti pogovarjati z domačini. Da ne bi mogel užiti tanke črte horizonta …
Zarečenega kruha se sicer največ poje, ampak menda obstajajo še druge vrste mok za pripravo okusnega hlebca.
Leh, prestolnica predela Ladakh v Indiji. Na srečo me je zanj danes navdušila popotnica in super frendica Katarina. Pa sem raziskoval. In naletal na zgolj in samo lepote. Oddaljenost. Mešanica budizma in islama. Povsem blizu Kitajske, Nepala, Tibeta in Pakistana.
Mesta v predelu se nahajajo na nadmorski višini, ki zahteva že precej pozornosti. Začnejo se nekje pri 2000 m, prebivalci pa živijo vse do višinine 6000, praktično že v himalajskem visokogorju.
Povezave so urejene. Do glavnega mesta regije, mesta Leh, se da priti tako z letalom kot seveda (in česar se še posebej veselim) tudi z vlakom. Slednje sicer zahteva izstop v mestu Chandigarh, od tam pa vsaj tri dni z avtobusom. Potovanje je med oktobrom in marcem oteženo, in sicer izključno zaradi nizkih padavin ter sneženja, ki pogosto povsem zapre ceste.
Midva bi lahko Leh obiskala nekje v drugi polovici aprila in bi lahko tukaj preživela kakšen mesec.
hehe. šele danes sem si vzela čas in preletela vajine objave (katere še nisem :)) In tale objava je res ql :))