Ni ga bilo potovanja do sedaj, da se bi pred vsakim premikom poglabljal v črno-beli Lonely Planet. Kje prespati, da bo najceneje, kje jesti, da bo nekaj posebnega, kam na ogled in pustolovščino. Pametno razdeljena poglavja do potankosti tako, kot to potrebuje vsak popotnik. Enostavno in pregledno. Budget, mid, high end. Za vsakega nekaj.
Pa se mi je kljub temu vsaj v 70 % zgodilo to, da je hotel, ki je bil v Lonelyju naveden kot low budget, kar naenkrat postal pravi mansion in je tako potrojil svoje cene. Da je bila tam predstavljena skromna družinska restavracija kar naenkrat lounge od hotela, ki je zrastel nad njo. Da me je šofer lokalnega avtobusa debelo pogledal, ko sem mu pomolil tistih 50 rupij, kot je trdil Lonely. Skratka. Dejstvo je, da večino zapisanega v Lonelyju zastari tisti trenutek, ko tam zapisane informacije pridejo v roke nepregledni množici popotnikov. Lastniki hotelov, barov, restavracij, hostlov, (š)kampov … se borijo za to, da jih uvrstijo med priporočila in s tem lahko seveda zaradi povpraševanja dvignejo cene. Preprosta in razumljiva ekonomska logika.
Včeraj sem za darilo prejel nekaj novega. Vodnik po Indiji, ki ga izdaja National Geographic. V samem bistvu se njegova namembnost povsem razlikuje od tiste, ki jo ponuja Lonely Planet. Tukaj niso zapisane možnosti prenočitve, prehranjevanja, prevozov. Gre za vodnik izključno po zanimivostih posameznega mesta oziroma destinacije. Čemu je vredno nameniti čas, kako priti do tja, kako nekaj doživeti kar najbolje. Praktični nasveti, ki se nanašajo na destinacijo, kot celoto in niso sami po sebi časovno omejeni. Precej strani je namenjeno poglobljenim razlagam atributov, ki so tako za Indijo kot vsakega njenega gosta pomembni: vlaki, zgodovina, začimbe, Taj Mahal, vera …
Kako se bo izkazal v praksi, pa bomo še videli …
