Nocni lov na anakonde …

Verjetno pika na i tega potovanja. Tako v predhodnem nacrtovanju, samem izkustvu tukaj, kot prav gotovo tudi v debatah ob pivu po vrnitvi. Anakonde. Neznansko grozece zivali, kace, ki se jih bojijo vsi. Vsi o njih govorijo s strahospostovanjem, jih kratkomalo castijo. So plenilci, pred katerimi nihce ni varen.

Anakond je v predelu Los Llanos, kjer smo dozivljali naso 4-dnevno avanturo, precej. Pravzaprav ogromno. Atrakcija za vse obiskovalce, strah in trepet za vse domacine ter njihovo vectisocglavo zivino. Jedo poredko, ampak takrat gurmansko na veliko. Nas vodnik, ce mu lahko tako recemo, se je na poti iz lovljenja piranj pogjnal v mocvirje. Voda nekje do kolen, tema, trda tema. On pa s palico tipal korak za korakom pred seboj. Pocasi, previdno. Pravi, da s palico cuti ze tako dobro, kot bi videl z ocmi. Pa jo je nasel. Ce ne pretiravam, bi rekel, da 5 metersko anakondo. Presodite sami.

Tezka je. Res je tezka!

Tisto kar me je najbolj presenetilo ob dotiku te zivali je, da prav nic ni podbona dotiku navadne kace. “Normalna” kaca je na otip cvrsta, kompaktna, suverena. Pri anakondi nisem imel tega obcutka. Koza v eno smer, misice v drugo. Prav nic mokra, prej prevec izsusena. Pocasi se premika. Pozorna na dogajanje okoli sebe, gleda v vse smeri. Tipa z repom in ostalimi milijon cutilnimi celicami po telesu. Pravijo, da je hitra. Pri nas bi rekel, da je zgolj hinavsko cakala, komu naj ponudi jabolko.