Malce sem se zakopal v delo. Sem ugotovil, da v želji po 2012 ne morem zabušavat, ampak je potrebno pošteno poprijeti za delo. Zvečer, ko se uležem, razmišljam, da sem se mogoče malo “overloadal”, pa na koncu ugotovim, da se pri vsem skupaj bojim le samega sebe. Vem, da zmorem vse, kar mi je naloženo za postoriti, bojim se le, da bom samega sebe težko prepričal, da se splača. Pa tudi tukaj gre pošteno na bolje. Vem, kaj je moj cilj in pot do njega je tisto, kar mi lajša vsakdan …
Začeli smo. Z novo zasedbo smo pristopili k svežemu glasbenemu projektu. Še vedno ne smem omenjati, kdo vse je “v bendu”, vsaj dokler se zadeve ne skomunicirajo pravilno pri tistih pomembnih drugih. Lahko pa rečem, da smo na kupu super fantje, zagnani, vsak s svojim specifičnim znanjem, vsi z željo, da predstavimo nekaj “da bo razfukalo” odre. Priznam, da je moje glasbeno znanje trenutno v tej zasedbi najšibkejši člen. Res je, nisem vadil vsaj 3 leta, roke in noge ne ubogajo več … a važno, da je v glavi ostalo vse “poštimano”. Verjamem, da bom kmalu nazaj v formi.
Ni ga lepšega občutka, kot stopiti na oder. Ko se telo trese od adrenalina. Ko prvič udarim po bobnih, ko zadoni. Ko me tonski mojster na odru pogleda, kao da sem nor. Pa se prime za ušesa, ker je tako glasno. In sem prešvican po prvem komadu. Čist. Palčke drsijo iz roke, ker ni več trenja. Se udarim s prstom po robu bobna, si ga presekam in začne tečt kri. Ne opazim. Kri šprica po činelah, bobnih, po meni. Vsi vidijo, samo jaz ne. Še bolj klatim, ker čutim, da me nekaj boli pa ne vem kaj je. Odganjam bolečino …. (resnična situacija iz turneje naio ssaion: Munchen 2007)
