Mjanmar zlata. Bali zelena. Kanawa modra … Zanzibar turkizna.
Živiva ob plaži. Do nje naju pelje žametna, 30 metrov dolga preproga iz peska, ki mu zavida tudi moka. Ko teta Oseka morje posrka vase, nastane kilometer dolgo igrišče za lokalne nabiralce vsega tistega, kar morje tam pusti. Rakci, školjke in verjetno še kaj. Ko pa jo zamenja gospa Plima in k čajanki pokliče še gospoda Sonce, takrat se čez Zanzibar vlije galaktična galona turkizne barve. Bolj turkizno od tega ne gre. In če ne bi imel sončnih očal (zaradi česar posledično izgledam kot še en ponosno pijanih Angležev), bi mi kombinacija beline peska in turkiznosti morja verjetno izžgala oči.
O življenju pod morsko gladino preprosto ne bom izgubljal besed. Je OK, ampak če se človek enkrat razvadi s skritimi kotički v Indoneziji, na Tajskem in Filipinih, potem je superlative uporabiti hinavsko. In jih ne bom. So ribice, so kačice, so jegulje in najlepše morske zvezde, pa nekaj migetajočih koral z nemoti. Kaj več od tega pa ne. A nad gladino? Ni mu para. Slikar je kmalu po big bangu pač Zanzibarju dal vse-vse-vse od modre do zelene.
“Destination South Africa, OK?” sem rekel s provizoričnim glasom kapitana, ko sta mi v roke predala krmilo dhow-a. Ladjice z enim samim jadrom, katerega krmiljenje je domačinom tako kristalno jasno, kot nam vožnja s kolesom. No, mene pa sta usmerjala, kot da smo minuto od brodoloma. Zdaj levo, zdaj desno, zdaj krmilo v levo, zdaj smer v levo (seveda ista gesta za oboje). Potem pa jadro na drugo stran, pa privezat preko mene, pa nazaj, pa cik-cak …
Preden sva šla, so nama tu, kjer živimo rekli, da kapitan in njegov pomočnik ne znata prav dobro angleško. No, toliko zanimivega, kot sva izvedela danes, že dolgo nisva. Njuna angleščina je bila na meji odlične in zares vesela sva, da naju je “pomočnik” po končanem jadranju odpeljal še v svojo vas in k svoji družini …
