“Od kod prihajaš?” me je vprašal ta na moji desni.
Odprl sem oči in odložil delo za trenutek.
“Iz Slovenije,” sem rekel in ga pogledal. Stal je nič več kot 30 centimetrov stran od mene.
Super. Očitno je odgovor zalegel. Zaprl sem oči. Končno. Zdaj, zdaj bo.
“In kako dolgo boš tukaj?” je pristavil še eno vprašanje.
Spet ni šlo. Ne morem, če je kdo zraven mene.
“Samo nekaj dni,” sem odgovoril.
“Kam pa naprej?” je hitro dodal.
Rahlo se je stresel in zaprl šlic.
“V Mandalay,” sem rekel in ujel le še njegov “goodbye”.
Končno! “Ni ga hujšga, kot če te oreng scat tišči”, kaj šele, če se hoče prijazen gospod iz Myanmara medtem še pogovarjati s teboj.
Yangon je povsem drugačen od Yangona, kot sva ga pričakovala. Pričakovala sva obilico birokratskih zagonetk, pa nisva naletele niti na eno samo. Pričakovala sva slabo hrano, pa že dva dni posedava po uličnih stojnicah in uživava ob okusnih neznanih jedeh, ujetih nekje med Indijo in Tajsko. Pričakovala sva strogi budizem, pa se menihi sprehajajo z iPadi in tu in tam še kakšen s cigaretom v ustih.
Z dvema besedama, ki sva se jih uspela naučiti v dveh dneh (mingalaba = hello, čizutemada = najlepša hvala), sva prišla do nekaj simpatičnih nasmehov, ki so se odtrgali stran od rumeno obarvanih ličk. Počutiva se varno, kot še nikjer. Užijeva vsako minuto, saj nama očitno nekje v glavi odmeva glas, da bo ta država takšna le še ta trenutek in prav nič več.
Ko sva pristajala, sem vprašal Katko: “Kakšne barve misliš, da bo Myanmar?”
“Rumene,” je rekla. “Pa ti?”
“Zlate,” sem rekel.
Rumenozlat je. In okrogel.
Ah, Burma… Pogrešam. Uživajta!
lp.a.