Om namah shivaya. Ashram, 1. dan

4:50 – 6.00 Archana (Chanting of the 1,000 names of the Divine Mother.

6.30 – 7.30 Meditation at the beach

9.00 – 10.00 Breakfast

10.00 – 13.00 Sevsa

13.00 – 14.00 Lunch

14.00 – 17.00 Seva

17.30 – 18.30 Meditation at the beach

18.30 – 20.00 Bhajans (Traditional devotional songs)

20.00 – 21.00 Diner

Tako pi se na belem listu papirja, trikrat prepognjenem, ki mi ga je ob prihodu podal skrbno pocesan, lepo govorec in prijazen fant. Oblecen v belo. Ves v belo, seveda. “Your bed is in rook 104. Just go down this temple, turn right. Then go pass the great hall, pass the kitchen, hospital and boys’ hostel. After that you shall see the signs.”

Amma’s Ashram je malo mesto. Na oko bi ocenil, da se razprostira na povrsini, ki bi jo dobili ce zdruzimo Kongresni in Presernov trg. Ima vse in vse drugacno kot sem vajen. Velika dvorana (z dolzini premosorazmerno ne dovolj visokim stropom) za jutranjo meditacijo in vecje slovesnosti, srednje visok tempel s carobno svetleco dvorano posveceno Devi, manjsi oltar le za nekj deset ljudi. Ima tri kuhinje, poseben prostor za locevanje odpadkov, prodajalno sadja. Ima svojo bolnico (vec njih), pralnico, solo. Ima visoko stavbo v sredini, vsaj 20 nadstropij, v kateri zivijo tisti, ki so zivljenje posvetili viziji Amme.

“Ojoj, kje sem jaz to?” je bilo moje prvo, samemu sebi zastavljeno vprasanje. “Kdo so ti ljudje, a sploh kaj jejo, se strizejo, umivajo, pogovarjajo?” Mimo mene se sprehajajo beli duhovi, ne prevec veselih in nasmejanih obrazov, vsak zatopjen v svoje misli. Ne pozdravimo se, ne spogledamo. Zdi se mi, da le ovohavajo nove “zrtve”.

“Your seva will be from 2.30 till 4.30 PM. Washing dishes after lunch. Is that OK?” me prijazno vprasa se ena zahodnjaska dusa v Ashramu. “Of course, thank you,” in pocutim se vsaj malce bolj pripaden. Seva v sanskritu pomenu “Selfless service”, torej nesebicno dejanje, ki ga namenis drugim. Slisi se morda celo malce klanjovsko, sektovsko, ampak dejansko je zelo prisrcna zadeva. Ashram namrec deluje le na podlagi prostovoljcev. Od njih se ne zahteva nikakrsnih nepotrebnih donacij. Tudi zgornjemu urniku ni potrebno slediti. Dajas kolikor lahko, pomagas kolikor cutis, sprejemas … kolikor se odpres.

Tezko se je znebiti obcutka, da te nihce ne ocenjuje, nihce ne gleda .. da se ti nikoli ne kolca. Ceprav sem si se tako zelo zelel tega obcutka, mi je bilo (beri: mi je se, ampak gre na bolje) neopisljivo nenaravno. Sam si, sam s sabo. Pocnes to, kar zelis in vse kar delas, delas izkljucno zase.

Meditrati ne znam. Ne znam pravil, verjetno ne uposteavm zapovedi. Vem le to, da se lahko skozi meditacijo pogoavrjas sam s sabo, da se lahko umiris in ocistis kaksne ali dveh slabih misli. Pa sem se zliz z njimi. Prvic na plazi. Cist plaza posuta s kamni, primernimi za sedenje. Sence palm, grmickov. Vsedem se, po tursko, tako kot vidim pri ostalih. Roke na kolega, ne nujno z dlanmi navzgor. Vidim, da jih lahko le naslonis. Zaprem oci in diham. Vsak vdih se lomi. Da pluca dobijo “polno dozo zraka” telo prikanji tok zraka. Ne vem kaj je to. Tega se zavem sele cez cas. Vem, da ni prav. “OK, razumem te. Delava na tem, prav? Nimam pojma, kaj pocnem, upostevaj prosim. OK?” v mislih recem nekomu, verjetno samemu sebi. In delava na tem.

Ko se zavem kje sem, si priznam, da sem lahko ponosen nase. Nihce me ne vidi, nihce me ne slisi, nihce me ne sodi. Koncno si lahko recem, da sem nekaj naredil prav. Tukaj sem, 8.000 km od doma, meditiram (beri: “meditiram”) na plazi v Kerali, v Indiji, sem dela necesa strasljivo in demonsko lepega. Del Ashrama.

Tisina je. Cista tisina. Le krokarji, kot povsod do sedaj in glasno razbijanje valov, ki se lomijo ob visoko in ostro kamenje. Od dalec se slisi indijska glasba, zvenketanje zvonckov. Dovolim si, da mislim samo nase. Na to, kaj lahko najvec dobim iz tega, ceprav delam vse po svoje. Lahko z dihanjem odpravim bolecino in ko me nekaj nesramno zasrbi na obrazu, se lahko uprem, se ne popraskam in se preprosto sprijaznim, da bo minilo … tako kot mine vse. In se lahko “popraskam” z dihanjem.

Saj res, dihanje. “Kako nama gre?” se vprasam. “Ti povej meni. Dihas, to je dober znak.” Vdihnem globoko, skozi nos. In napolnim pljuca do zadnjega koticka. Brez perkinitve.

Dan sem zacel ob 4.30. Z jutranjo meditacijo. Poskusam vse …

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.