Om. Nerazlozljivo …

Obozujem znanost. Vliva mi zaupanje, daje mi vednost, da nekaj dejansko obstaja. Da je taksno, kot znanost dokazuje, neizpodbitno, vedno zmozno aplikacije v vsakem trenutku, v vsakem prostoru. Ce dejstva znanosti kdaj izgubijo tla pod nogami, potem si ne zasluzijo tega pridevnika – znanstveno. Potem so mit, vera, usoda, upanje …

Sanskrit denimo. Vsec mi je ta najstarejsi jezik na planetu (1500 pr. n. s). Ze slisi in celo vidi se drugace:

Janma-mrtyu-jara-tapta-jana-visranti-dayini
sarvopanisad-udghusta santyatita-kalamtika

Znanost je dokazala, da je sanskrit eden najbolj resonancnih jezikov. Vsaka beseda ima svoj zven, svojo vibracijo. Stavki, ki jih tvori sanskrit dejansko zvenijo drugace kot slovenski, angleski, italijanski ali finski. Dokazano. Znanstveno!

In meditacija. Do mojega obsika v Ashramu in nekaj prebranih knjigah nisem razumel, kaj to je. Saj ne, da zdaj razumem, vem pa, kaj so osnovne premise. Meditacija v svoji osnovi ni nek ezotericni, misticni, izvenzemeljski “cira-cara”. Ni nekaj, kar te “ponese k Bogu”, “kar ti razkrije smisel zivljenja” ali “kar te opere vseh skrbi”. Lahko je, seveda. Stvar posameznika. A znanstveno podkrepljeno je meditacija proces intenzivne koncentracije. Proces v katerem telo in zavest depriviramo za vse zunanje drazljaje in se osredotocimo izkljucno na eno samo tocko, stvar, misel, mantro, dihanje, podobo, zvok … Nekaj, kar nas umirja, sprosca, kar nam omogoca osredotocenost.

Prav. Toliko za uvod. Zdaj pa popolnoma opuscam moj slog pisanja in bom poskusal objektivno opisati, nekaj subjektivnega, kar se mi je zgodilo vceraj. Sodite po svoje, kakor zelite. Gre izkljucno za moje osebno dozivetje, nekaj, kar se je zgodilo v meni. Nekaj, kar ne znam razloziti. Vem, da se je zgodilo. Bil sem tam in vec k0t nazorno vse izkusil. Obljubim, ne bom pretiraval niti za nianso. Brez dramaturgije. Takole …

Ura je 6.30 zvecer. Cas za Bhajans, prepevanje tradicionalnih “devotion” pesmi. Sedimo na stolih, platicnih, zelenih, v veliki dvorani. Tisti z nizkim stropom, pokriti s streho in prostimi tremi stranicami. Kaksnih 500 nas je.

Na zadnji, tisti oddaljeni stranici je oder, na sredini odra oltar, na vsaki strani dve veliki sliki. Na odru je skupina glasbenikov. Tablas, tamburin, kitara, neke vrste harmonika (tista, ki jo igras polozeno na tla), vokalisti.

Usedem se. Noge pravokotno s podplati na tleh, roke polozene na kolena in z dlanmi navzgor. Ravno sem namrec prebral nekaj filozofije, teorije in prakticnih priporocil za meditacijo. In se jih drzim. Zaprem oci in se koncentriram samo na zvok. Na pesmi. V sanskritu so. Ne razumem jih niti malo, ne znam jih prepevati. Samo poslusam in diham srednje globoko. Normalno, bi lahko rekel.

Vsake toliko mi glava pade iz ravnotezja. Kot bi zelel zakinkati, pa nisem niti priblizno zaspan. Sploh pa se nikoli v zivljenju nisem zaspal na stolu. Za tako ali tako imam probleme s spanjem, kaj sele stol. Prvic, drugic, tretjic me zamaje.

Cutim, da pocasi nimam vec kontrole nad nogami. Ne da bi imel mravljince, ampak enostavno jih ne cutim vec. Malo se ustrasim, zato premagnem eno nogo. Aha, OK, se so tu. Vse je ok. Vem, da se slisi cudno, ampak dejansko sem se ustrasil.

In potem se nekaj z veliko hitrostjo zaleti v moje desno lice. Slisim zadnjo desetinko, kako leti proti meni, glasen zvok in nato se zabije vame. Nekaj vrocega. In se razlije po licu. Pocasi. Skorajda pece. Nic kaj prijetno, ampak ker sedaj pocasi ze izgubljan kontrolo tudi na rokami, ne cutim jih vec, se tudi popraskam ne. Preprosto pustim.

Pustim, da traja. Cutim, da je nekaj drugace. Lepo je. Uzivam, koncentriram se samo na zvok. Poslusam, trudim se razmisljati nic. Pogosto me odnese in se kar nekaj zamislim, ampak se kmalu popravim. Poslusam glasbo.

Kar naenkraqt pa me oblije. Od nog navzgor. Vrocina, nekaj podobnega mravljincem, ceprav niso. Hitro kre skozi mene, v nekaj sekundah. Treh, mogoce petih. Prek nog, trebuha, cez roke, prsa, v glavo. Srce mi razbija. Neverjetno, kako sem mi je lahko pulz potrojil v samo nekaj sekundah. Ne cutim vec nog, ne rok, nicesar. Razmisljam lahko povsem terzno, opazujem telo. Zapanicarim, ker mi srce res na polno bije. Nenormalno hitro. Stresem se in “pridem nazaj k sebi”.

Wow. OK, oci ne odprem. Ravno prej sem v knjigi prebral, da je to nekaj, k cemur stremimmo v meditaciji. To stanje popolne koncentracije, ko se telesa sploh ne zavedamo in smo popolnoma sami s seboj. Pravjo, da se ne smemo ustrasiti in zgubiti koncentracije. Ja, lahko reci. Ko pa ti srce hoce ven, na tla, pa niti ni tako zelo “simple”.

Znova poslusam glasbo. In ne mine prav doglo, ko cutim, da tisto nekaj (popolna koncentracija, energija, vibracije, karkoli ze to je) prihaja nazaj. Znova me na hitro odreze od stika z nogami, rokami, trebuhom, oblije me vrocina, od nog navzgor, cutim kako mi prodira v glavo. Glava me zaboli, vrti se mi na polno. Vse skupaj traja le nekaj sekund, tokrat morda deset. Govorim si: “Ne panicari, ne panicari, mater, ti ne panicari …” Popolnoma trezno lahko razmisljam. Se vedno se trudim koncentrirati na glasbo, ampak tole je cisto prevec intenzivno, da bi mi lahko uspevalo v celoti.

Val vrocine mine in znajdem se popolnoma odrezan od svojega telesa. Ne cutim ga nic vec, morda le od vratu navzgor. V grlu imam gromozanski cmok. Pogoltnem slino, ker se je refleks goltanja verjetno zaradi strahu pred kaksnimi 15 minutami izklopil. Lebdim. Zdi se mi, kot da sem viskon neskoncno, debel neskoncno in peresno lahek. Ta obcutek traja ze par minut, verjetno. Ne vem. Morda se vec.

Razmisljam zelo trezno. Poskusam razumeti, kaj se mi dogaja, kako je mogoce, da sploh diham, ce nimam nadzora. Kaj je bila vrocina. Je mozno, da to dejansko sprozim sam, zavestno. Ce je tako, potem je to noro. Ta obcutek je nor. Nic te ne boli, nic ne cutis, nic ne razmisljas. Samo lebdis, brez telesa. In imas se lepo. Nekaj, kar bi lahko uporabljal vsak dan, ko bi se zelel malce sprostiti. Ali pa, ko bi zelel pobegniti malce stran od stvari in jih trezno premisliti. Brez ovir telesa. Brez zunanjih drazljajev.

Tako razmisljam ves cas. Hkrati poslusam glasbo in diham. Cutim, da obcutek pojenja. Pocasi. Pocasi se vracam nazaj v telo. Cutim tezo, rit me “na hard” boli, hrbetnica tudi. Pridem v sebe. Podplati so vroci, vorci, vroci, dlani tudi. Vrelo. Prav zalepljeni se mi zdijo s tlemi. Premaknem jih previdno, samo toliko, da med njimi in tlemi naredim plast hladnega zraka.

Ze mislim, da je cisto konec, pa me zaboli v celu, kot da bi mi nekdo na silo vstavljal carjevica (sorta jabole, hihi) pod kozo. Cutim, kako mu uspe. V celu imam nekaj, kar boli, ampak ne da boli boli, ampak je zgolj tam. Diham globoko in poskusam umiriti misli in se vedno hitro razbijajoce srce. Cutim, da diham nekaj cistega, kristalno cistega.

Konec je. Pesmi. Kot po ritualu vstanemo, stisnemo dlan ob dlan in (oni) zapojejo, bolj odrecitirajo, se zadnje besedilo. In ne da bi bil kakorkoli zalosten, da bi me kaj bolelo ali bi imel cudne misli. Niti priblizno. Od samega presenecnja, zacudenja, nerazumljivosti se mi ulijejo solze. Niso tople. Cisto navadne solze. Morda taksne, kot jih impulzivno potocis, ce se cesa zelo ustrasis.

Konec pesmi. Odprem oci. Cas je za vecerjo. Cisto blesav se odpravim proti mestu, kjer dobimo hrano. Pa ne gre. Cutim, da bom bruhnil v jok, tako kot po prezurani noci zjutraj tocno ves, kdaj bos bruhal. Cutim, da se bo ulilo in hitro odkorakam nazaj v dvorano.

Usedem se na tla, pokrcim kolena, roke naslonim nanje, glavo na roke. In se zjocem. Tokrat toplo. Tece z mene. On pravi otroski jok, ko se hlipas zraven. In si recem: “Ne cmeri se, ce se cmeris, samo zato, da se cmeris. Nima smisla, zajebavas samega sebe.” Pa se se vedno ne ustavi. Enostavno pustim, da tece.

Spet nisem zalosten, le tako lepo je.

Tako. Razlagaj si, kakorkoli si zelis. Dejansko se mi je to zgodilo in bilo je res super fino-fain. Nekaj, cesar se nikoli prej nisem dozivel in nekaj, za kar vem, vsaj pribljizno vem, kako sem do tega prisel.

Lahko je bil samo sok – torej je bil prijeten sok. Lahko je bila samo popolna koncentracija – torej je noro lepo biti popolnoma skoncentriran. Lahko je bila energija, lahko so bile vibracije, lahko je bil bog, lahko je bil Bog, lahko je bila domisljija … Karkoli je ez bilo, je dejansko bilo in bilo je lepo.

… in hocem, da se se ponovi.


Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

3 Comments on “Om. Nerazlozljivo …

  1. Bravo Mic, pa ti je uspelo željeno. Noro doživetje….. lp

  2. o tvoji “edini slikici s potovanja” pa kdaj drugič…

    m & o

Leave a Reply

Your email address will not be published.