Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Zjutraj smo se Ahmed, Josh in jaz peš odpravili proti Cap Blancu. Prvotno je bilo v načrtu, da štopamo tja, vendar je Ahmed predlagal, da gremo peš in sproti ustavljamo vozila. V manjši nahrbtnik sem si spakiral nekaj sadja in dovolj vode za cel dan. Iz mesta smo prišli kar hitro, od tam naprej pa je bila speljana zgolj še neurejena puščavska pot dovolj široka za en avto. Ahmed nama je ob poti pokazal zapuščene rove francoskih kolonialistov iz vojne za neodvisnost Mavretanije okrog 50 let nazaj in t.i. pokopališče ladij, kjer namenoma nasedejo ladje in jih pustijo rjaveti. Na pol poti smo naleteli na zapuščeno vojaško bazo okrog 500m stran s poti in tam nekaj pomalicali. Medtem sta mimo pripeljala dva terenca OZN, ki sta zaradi bližine nepriznane Demokratične republike zahodne Sahare in minskega polja tam patruljirala. Vsi smo vstali in začeli mahati proti njim, toda nista se ustavila, zato smo morali prepešačiti še drugo polovico poti. Ker smo tja prišli čisto izmučeni, nam je varnostnik na vhodu pripravil čaj in rekel, naj ne skrbimo, kako bomo prišli nazaj v mesto, saj nas bo tja peljal on zvečer po izmeni. Ker je bilo do izmene še kar nekaj časa, smo skoraj da ne splezali od svetilnika pri Cap Blancu do zapuščene plaže in se kopali, dokler naju z Joshem ni potolklo sonce.

Ko se vedeževalčeva prerokba skoraj uresniči

Po izmeni smo se z varnostnikom na štirikolesniku odpeljali nazaj v mesto. Čeprav je narejen za največ dve osebi, se nas je gor peljalo šest. Varnostnik je vozil, za njim je bil njegov sodelavec in še eden sodelavec na zadnjem levem blatniku, na zadnjem desnem blatniku je sedel Ahmed, Josh in jaz pa na sprednjih dveh blatnikih. Preberi več

Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Izjemno gostoljubje Mavretancev me po dobrem tednu v državi še ni povsem prepričalo, zato sem še vedno potoval naokoli rahlo skeptičen. Težko mi je bilo zapustiti vse družine, ki so me nesebično sprejele medse pa čeprav za samo eno noč. Spet sem dobil strah pred neznanim, ki me je odvračal od naslednje pustolovščine. Odpravljal sem se namreč iz puščavskega Atarja proti pristaniškemu Nouadhibouju z najdaljšim vlakom na svetu, ki prevaža železovo rudo, ljudem pa je dovoljeno, da se vozijo na tovornih vagonih brezplačno. Verjetno bi danes obžaloval, če bi se takrat odločil iti z avtobusom, toda bilo me je res strah, da nihče na vlaku ne bo znal angleško in se dva dneva ne bi mogel z nikomer pogovarjati. Stežka sem kupil avtobusno karto do vasice Choum, od koder pelje vlak in po nekem naključju je v istem trenutku na postajo prišel še en “norec” Josh iz Anglije, ki je bil prav tako namenjen na vlak. Po slabih treh tednih v Afriki sem tako srečal prvega Evropejca v državi, ki jo že tako obišče tako malo tujcev, da bi jih lahko preštel na prste na roki, pa še ta gre v istem dnevu na isti vlak. Takrat sem bil dobesedno bolj vesel, kot če bi zadel na loteriji.

Choum

Po dveh urah vožnje po makadamu, sva prišla do Chouma. Bilo je okrog poldneva in zato sva se pridružila domačinom pod streho v prostorih avtobusne postaje(nekakšna baraka s podloženimi tlemi, kjer smo ležali), ki so prav tako čakali na vlak. Ko sva se odpravila v bližnjo trgovinico poiskat nekaj za pojesti, so naju domačini ustavili, češ naj počakava na pečeno kamelo, ki so jo kasneje velikodušno delili z nama. Zvečer, okrog šeste ure, smo se skupaj podali do 2 km oddaljene barake ob železniški progi in tam čakali na vlak. Ovila sva svoje ruzake v zaščitno prevleko in upala, da nama ne bo treba čakati tu do jutra.

Preberi več

Mavretanija

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Pred odhodom v Afriko sem v redkih virih prebiral o gostoljubju Mavretancev, vendar sem takrat to imel bolj za stereotip, kot pa kaj resnejšega. V Nouakchottu sem se nekako umiril in spet dobil zaupanje v domačine. Po drugi noči s komarji in glasno glasbo od francoskih sosedov, sem zjutraj z avtobusom odrinil proti 7 ur oddaljenemu Atarju. Med vožnjo sem spoznal Mohammeda A., študenta angleščine v Nouakchottu, ki se je ravno takrat vračal domov v Chinguetti. Ponudil se mi je, da mi bo pomagal, če bom kdaj potreboval kakšne napotke, zato sem mu na koncu dal telefonsko številko.

Nice to meet you and I hope to see you again. Inshallah!“ sem mu rekel v slovo in bil prepričan, da se ne bova več srečala, toda že nekaj ur za tem sem dobil njegov SMS, v katerem me je povabil v Chinguetti, da bi spoznal še njegovo družino.

Mavretansko gostoljubje

V Atarju sem našel hotel Bab Sahara, ki je na splošno priljubljen med popotniki, na recepciji pa je ravno delal Sulejman. V roke mi je dal cenik in povedal, da je trenutno zaradi vročine nizka sezona in bi zato bil tu sam. Najcenejša opcija v ceniku je bil prostor na dvorišču pod drevesom za smešno dragih 4€. Sulejman me je brž za tem, ko sem vprašal za študentski popust povabil, da bi raje spal brezplačno v njegovem domu. Ker je bila ponudba mamljiva, sem šel z njim do njegovega doma. Za mavretanske razmere je bila hiša ogromna pa še klimo je imel. Sprva je vse skupaj v meni vzbujalo sum, da gre za nekakšno prevaro, toda razkošju, ki mi ga je ponujal, se nisem mogel upreti.

Zvečer sem si šel na tržnico poiskat turban za zaščito pred peskom in nekaj za pojesti. Vmes je do mene pristopil Mohamed J., ki me je povabil na večerjo k svoji družini. Razmeroma velika družina živi v majhnem domu v osrednjem delu Atarja. Vse skupaj je bilo veliko bolj avtentično kot tista Sulejmanova graščina, zato sem Mohamedov predlog, da bi eno noč spal tudi pri njegovi družini, z veseljem sprejel. Preberi več