Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...

A ste že vse prekleli in poslali v tri pm? 🙂 Jaz jih definitivno sem, ko se mi je to zgodilo. No, sedaj gremo lahko naprej.

Enkrat proti koncu potovanja po Omanu, je moj zunanji prenosni disk Seagate prenehal delat. Ne vem, ali sem ga udarila, prehitro potegnila ven iz računalnika ali pa mu ni bila všeč vročina, ampak moj prenosni disk je umrl. Dolgo časa sem se slepila, da se ga bo dalo rešiti, ker je še vedno rahlo brnel, le računalnik ga ni zaznal, ampak po več pregledih različnih računalniških geekov, sem ga neslavnostno dala uničit. Za tisto končno oceno sem na netu izbrskala, da je g. Peter iz podjetja Tannaris velik strokovnjak, ki ima primerne cene in zastonj analizo diska. Baje je velika verjetnost, da se disk reši, ampak pri meni je ocenil, da so se uničile glave in da bi menjava stala najmanj 650 eur, pa še to ni bil siguren, če bi se dalo podatke sploh rešiti. S težkim srcem sem se poslovila od svojih slik in si rekla, da sem pač pripravljena na nove spomine.


Ta prispevek je nastal v sodelovanju z nacionalnim programom ozaveščanja o informacijski varnosti – Varni na internetu. Preberite si še njihova navodila o varnem shranjevanju podatkov.


Wadi Shab, Oman

Varno shranjevanje podatkov

Šele sedaj me je čakal pravi izziv. Kako naprej? Kam naj shranjujem slike? Oblak, tega vsaj ne morem zlomit. Ok, kaj pa če sem na potovanju in nimam wifija? Prenosni disk. Ja, ampak kateri? Uh. Seveda nisem želela, da se mi to še kdaj ponovi, ampak informacij je bilo hkrati preveč in premalo.

V teoriji naj bi imel podatke shranjene na vsaj treh mestih, od katerih dva nista povezana med sabo. Če imate slike recimo shranjene na računalniku, to v praksi pomeni še:

  • dva zunanja diska
  • oblak in disk (najbolj priljubljena)
  • (če pomislim malce vegano, bi najbrž tudi dve mesti morali zadostovati, ampak ja, nikoli ne veš)

Kateri prenosni zunanji disk kupiti?

Ker sem gledala predvsem na to, kako bo na potovanjih, sem želela en konkreten in odporen prenosni disk in sem bila pripravljena plačati tudi več denarja. Moj prejšnji nakup slabega prenosnega diska je bil posledica predvsem neinformiranosti. Pač ne bit škrti. 😀 Na koncu sem se odločala med dvema:

  • LaCie Rugged disk, ki je narejen za večji stres, ima ohišje iz aluminija in ima tudi silikonski ovitek. Je pa to vseeno disk, ki ima gibljive notranje dele (1 T je okrog 100 eur, 2 T okrog 140 T).
  • Samsung portable SSD disk, ki je majhen, izjemno hiter in nima gibljivih delov (aaam, ja, ne me linčat glede mojih laičnih opisov, I’m just a girl! :D), tako da je manjša verjetnost, da se pokvari, ni pa nemogoče (kot so mi tudi povedali). Pri tem pazite, da vpišete prenosni, ker sem imela že navadnega zunanjega v košarici. Cena teh je višja, okrog 200 eur za 500 GB in 400 eur za 1 T. Tega sem si na koncu kupila tudi jaz.

Kateri oblak zakupiti?

Najbolj znani so Dropbox, Google Drive, i Cloud, OwnCloud, ampak jaz sem se zaradi že zakupljene količine v preteklosti odločila za Google Drive (1 T za cca 100 eur na leto). Na oblaku si nastaviš katere mape naj ti sinhronizira vsakič, ko si na wifiju, zato ti tudi ni treba preveč skrbeti za osveževanje. Kar morate paziti je, da vas vpraša ob izbrisu datotek, ker če si nekaj po pomoti izbrišete iz mape na računalniku, nočete, da vam te datoteke izbriše tudi na oblaku.

Moj sistem trenutno obsega tole (in upam da zdrži):

  • računalnik (ki malo kliče po novem prostoru)
  • Samsung portable SSD disk 500 GB
  • Google Drive oblak 1T na leto

Razvijanje slik

Razvijanje slik spet prihaja v modo, zato mogoče ni slaba ideja, da spomine ohranjamo žive tudi na tak način. Če so vam albumi odveč, si lahko naredite fotoknjigo in si sami oblikujete postavitev slik. Midva imava najino zelo rada. 🙂

 

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Zjutraj smo se Ahmed, Josh in jaz peš odpravili proti Cap Blancu. Prvotno je bilo v načrtu, da štopamo tja, vendar je Ahmed predlagal, da gremo peš in sproti ustavljamo vozila. V manjši nahrbtnik sem si spakiral nekaj sadja in dovolj vode za cel dan. Iz mesta smo prišli kar hitro, od tam naprej pa je bila speljana zgolj še neurejena puščavska pot dovolj široka za en avto. Ahmed nama je ob poti pokazal zapuščene rove francoskih kolonialistov iz vojne za neodvisnost Mavretanije okrog 50 let nazaj in t.i. pokopališče ladij, kjer namenoma nasedejo ladje in jih pustijo rjaveti. Na pol poti smo naleteli na zapuščeno vojaško bazo okrog 500m stran s poti in tam nekaj pomalicali. Medtem sta mimo pripeljala dva terenca OZN, ki sta zaradi bližine nepriznane Demokratične republike zahodne Sahare in minskega polja tam patruljirala. Vsi smo vstali in začeli mahati proti njim, toda nista se ustavila, zato smo morali prepešačiti še drugo polovico poti. Ker smo tja prišli čisto izmučeni, nam je varnostnik na vhodu pripravil čaj in rekel, naj ne skrbimo, kako bomo prišli nazaj v mesto, saj nas bo tja peljal on zvečer po izmeni. Ker je bilo do izmene še kar nekaj časa, smo skoraj da ne splezali od svetilnika pri Cap Blancu do zapuščene plaže in se kopali, dokler naju z Joshem ni potolklo sonce.

Ko se vedeževalčeva prerokba skoraj uresniči

Po izmeni smo se z varnostnikom na štirikolesniku odpeljali nazaj v mesto. Čeprav je narejen za največ dve osebi, se nas je gor peljalo šest. Varnostnik je vozil, za njim je bil njegov sodelavec in še eden sodelavec na zadnjem levem blatniku, na zadnjem desnem blatniku je sedel Ahmed, Josh in jaz pa na sprednjih dveh blatnikih. Preberi več

Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Izjemno gostoljubje Mavretancev me po dobrem tednu v državi še ni povsem prepričalo, zato sem še vedno potoval naokoli rahlo skeptičen. Težko mi je bilo zapustiti vse družine, ki so me nesebično sprejele medse pa čeprav za samo eno noč. Spet sem dobil strah pred neznanim, ki me je odvračal od naslednje pustolovščine. Odpravljal sem se namreč iz puščavskega Atarja proti pristaniškemu Nouadhibouju z najdaljšim vlakom na svetu, ki prevaža železovo rudo, ljudem pa je dovoljeno, da se vozijo na tovornih vagonih brezplačno. Verjetno bi danes obžaloval, če bi se takrat odločil iti z avtobusom, toda bilo me je res strah, da nihče na vlaku ne bo znal angleško in se dva dneva ne bi mogel z nikomer pogovarjati. Stežka sem kupil avtobusno karto do vasice Choum, od koder pelje vlak in po nekem naključju je v istem trenutku na postajo prišel še en “norec” Josh iz Anglije, ki je bil prav tako namenjen na vlak. Po slabih treh tednih v Afriki sem tako srečal prvega Evropejca v državi, ki jo že tako obišče tako malo tujcev, da bi jih lahko preštel na prste na roki, pa še ta gre v istem dnevu na isti vlak. Takrat sem bil dobesedno bolj vesel, kot če bi zadel na loteriji.

Choum

Po dveh urah vožnje po makadamu, sva prišla do Chouma. Bilo je okrog poldneva in zato sva se pridružila domačinom pod streho v prostorih avtobusne postaje(nekakšna baraka s podloženimi tlemi, kjer smo ležali), ki so prav tako čakali na vlak. Ko sva se odpravila v bližnjo trgovinico poiskat nekaj za pojesti, so naju domačini ustavili, češ naj počakava na pečeno kamelo, ki so jo kasneje velikodušno delili z nama. Zvečer, okrog šeste ure, smo se skupaj podali do 2 km oddaljene barake ob železniški progi in tam čakali na vlak. Ovila sva svoje ruzake v zaščitno prevleko in upala, da nama ne bo treba čakati tu do jutra.

Preberi več