• “I love Slovenia!”

    Počasi se navajava na Južno Korejo. Če nama je bilo prvih nekaj dni še nerodno, ko sva vstopila v trgovino in nisva znala na njihov pozdrav odgovoriti...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Viza za Filipine.

Filipini, luškana otoška državica, kjer še babice govorijo ameriško, so raj...

Pregled financ po 365 dneh potovanja.

Koliko sva zapravila na najinem enoletnem potovanju in za kaj.

Poceni potovanje na Bali

Poceni potovanje na Bali? Resno? Ja, verjemite, gre. Na Baliju in...

Novice in gostujoči prispevki

Mavrična reka, Kolumbija

Mavrična reka v Kolumbiji.

5-barvna reka v Kolumbiji Kdo bi si mislil, da obstaja tole...

Je tajska hrana najboljša na svetu?

Sem dobil prijetno povabilo, da napišem kakšno svojo tajsko izkušnjo. Nič...
Potovanje po Japonski

Japonščina na hitro!

Brzinski tečaj uporabnih japonskih besed Poznate tisti vic, ko Japonec v...

Kako se po Japonski premikati ceneje?

Prenočišča, hrana in prevoz. Sveta trojica, ki kroji budget večine potovanj....

Jan Solo: 80 kilometrov kolesarskih užitkov, plaže in limone

Tropski otočki, peščene plaže, domače limone in lagodno kolesarjenje. Kako že...

“Konichiwa,” sva ga pozdravila, on je zamrmral nekaj nazaj. Že čez trenutek nama je v roke položil enobarvno “kimono”, ki jo bova nosila ves čas najinega bivanja v templju. Modra je bila in imela je vonj po tem, da je že dolgo nihče ni uporabljal. Ker sem kmalu začel nekontrolirano kihat, sem sklenil, da so se vanjo naselile pršice.

Kot nama je kasneje povedala menihova žena, se Osho-san (menih) na vse pretege trudi, da bi življenje v templju za goste naredil kar najmanj privlačno. “Unwelcoming” je besedica, ki jo je uporabila. Ona in on živita mirno, relativno skromno življenje obdana z zen vrtički, spokojnim pokopališčem in zvoki gozda nekje na robu Kyota. Tu in tam v goste sicer sprejmeta kakšnega vandravčka, kot sva midva, a mu ne posvečata pretirane pozornosti. Njuna dnevna rutina je tako močno zakoreninjena, da ji kot gost preprosto moraš slediti. Ne bi te bičali, če ji ne bi, a tako močna je njegova meniška avtoriteta, da niti pomisliš ne, da bi se ji izognil.

Dan se začne natanko ob 4.50 AM. Japonska natančnost. Ko je najina s spletom sinhronizirana budilka na telefonu “udarila prvi bim-bam”, se je Osho-san zadrl “ohajo gozajmas” in napovedal nov dan. Dan, ki je razdeljen v dva dela. Zjutraj najprej recitiraš nerecitirajoče sutre, meditiraš z odprtimi očmi 2-krat 24 minut, nato pleješ vrt in pokopališče, zajtrkuješ po strogem ritualu in se podružiš ob čaju. Za tem moraš ven iz templja. Do petih popoldan, ko prideš nazaj in več ali manj ponoviš jutranji program. Le meditacija je še 24 minu daljša. In ko zaključiš zadnjih 24 minut, se brez “lahko noč” spraviš spat.

Prvči, ko sva bila tukaj, je bilo povsem drugače. Še vedno raziskujeva, kaj je botrovalo temu, a nedvomno lahko trdiva, da sva bila takrat v nema drugačnem “agregatnem stanju”. Takrat je bilo najino potovanje le to. Le potovanje. Samo sebi namen in sam svoj izvor vsega lepega in najlepšega. Tokrat sva tukaj v rahlo drugačni vlogi. Potujeva, ker je to najin način življenja. Pa ne da bi bilo s prvim ali drugim samo po sebi karkoli narobe. Le percepcija vsega tujega, ki te obda denimo v takšnem zen temlju, je drugačna.

Priznam, da sem po prvih dneh občutil pravi mali odpor. Vse mi je šlo … ja, na živce. Zakaj pizda morem vstat zjutraj ob tej brutalni uri? Zakaj ne morem lepo mižat, ko meditiram? A me drka? A resno morem že tretjič zapored plet plevel iz teh štirikotnih nagrobnikov? A se lahko, prosim, v miru najem, ne da morem jest točno tako kot je on zapovedal? Tri koščke tega, pa tri koščke tega, pa tega ne smeš, pa to je za na konec in to moremo darovat živalcam … Fuk!

Kar mi je v tem trenutku uspelo in na kar sem kar malo ponosen je, da sem uspel na to panično ihto pogledat kolikor je le šlo racionalno. Saj pravim, da še vedno ne vem vseh razlogov, ki so me pripeljali do tega, da bi meniha najraje “dvakrat okol kepe” in šel v Starbucks na kavo, a vsaj razmišljam o tem. Avtoriteta. Verjetno bi pomagalo, če ne bi bil zadnja generacija, ki ji ni bilo potrebno služiti vojaškega roka in bi me lepo poslali v tisto “topniško protiletalsko”, kamor sem bil namenjen.

Zdaj sva že nekaj dni zunaj templja in počasi se ustvarja prava slika. Daleč od tega, da bi si želel tam rpeživeti mesec, dva, tri, vem pa, da so vrednote, ki jih Osho-san predaja svojim gostom kljub svojemu zmečkanemu črnemu celofanu, vredne zlata.


Če te zanima več o najini prvi izkušnji v tem zen templju, si lahko prebereš še tole. So trije deli, ta je prvi. Podrobneje in s še nekaj fotografijami.

Saj poznaš občutek, ko imaš vsega dovolj, ko potrebuješ nekaj časa samo zase, ko bi res, res, res rad izklopil telefon in verjel, da se kljub temu svet ne bo porušil. Morda potrebuješ preprosto le tišino, morda bi rad že kočno zaključil s pisanjem diplomske naloge, morda bi se rad igral Tom Hanksa na samotnem otoku.

Ko boš naslednjič obdan s temi mislimi, poglej tale seznam 6 krajev, ki sva ga pripravila ravno za te emergency situacije (in dodala še sedmega!). Pri njihovem izboru sva upoštevala predvsem to, da so dovolj (vsaj nekaj napornih ur z lokalnimi prevozi) oddaljeni od “motečih” dražljajev. Ja, poslovi se od Facebooka. 🙂

1. Neil Island (Andamansko otočje), Indija

niel

Ena cesta, nekaj hiš in božanske plaže. Otok Neil je eden najmanjših otočkov Andamanskega otočja. Nima ne bankomatov, ne interneta. Dan boš začel s 15 minutnim kolesarjenjem do lokalne mini tržnice, naročil si boš chai in guli (ocvrto sladko testo) ter poklepetal z domačini. Ko ti bo vroče že res preveč, boš stekel po razbeljenjem snežno belem pesku in štrbunknil v turkizno vodo. Pred večerjo slastnega tuna steaka si boš privoščil še ohlajen kokos in ob 19.00 legel s knigo v posteljo.

Več o najinem oddihu na otočku Neil si preberi tukaj.

2. Bandipur, Nepal

topImage2

Nekje med Kathmandujem in Pokharo te pričakue ena najlepših gorskih vasic. Ne le, da bo občutek lebdenja dajala tišina tlakovane glavne (in edine) ulice, tja te bo ponesel tudi mističen pogled na v meglo in sončne žarke zavite okoliške hribe in vasi. Privoščil si boš skodelico okusnega črnega čaja, v lokalni mini gostilnici še slastne momote in zvečer morda kakšno pivo. Glasba, ki se po ulicah razleže ob večerih, te bo zazibala v novo jutro.

Več o tem, kako sva se midva počutila v Bandipurju, si preberi tukaj. Preberi več

Mogoče sedaj že veste, da je kozmetika moja strast. Ne uporabljam sicer veliko izdelkov, rada pa berem, poskušam, primerjam in mogoče sem šla tudi zato študirat farmacijo. Azijci že vrsto let vodijo in postavljajo nove trende v negovalni kozmetiki, ki so precej drugačni od naših. Ja, seveda, oboji stremijo k zmanjšanju gub, vendar so tukaj trendi drugačni.

Azijski lepotni ideali

Na prvih treh mestih so sončna zaščita (bela koža brez sončnih znamenj je definitivno lepša koža), sestavine, ki svetlijo kožo ter vlaženje na kubik. Če vlaženje ni omenjeno na produktu, ga Azijke sploh ne bodo kupile.  Večji kot je % vlaženja izdelka, bolj zaželjen je izdelek. Vlaženje je ključno, če še niste opazili 🙂 Ko se sprehajaš po ulicah Seoula, se Azijke čudovito, skoraj nezemeljsko svetijo, njihova koža ima glow, pa naj bo to osvetljevalec, vlaženje ali kaj drugega. Podobno je z nekaterimi fanti, osebe na reklamah pa so že pravi žarometi! Aja, lepotne operacije so tukaj zelo pogoste, še najbolj popravljanje zaprtih vek, klesanje čeljusti (v ožji obraz), vstavljanje vsadkov v brado … Prav tako so jim všeč ogromne oči in uporabljajo leče z nenaravno velikimi šarenicami ali pa celo take, ki imajo na leči Hello Kitty in druge motive.

Vsekakor pa je v katerikoli negi pomembna preventiva, zato Japonci redno izvajajo obrazno masažo in včasih uporaabljajo zelo čudne pripomočke 🙂

Vir slike: https://www.pinterest.com/pin/548524429587863928/                   Preberi več