• Uvod v tvoje potovanje v Oman.

    A ste že kaj navdušeni nad Omanom? Priznajte, da vsaaaaaaj malo. 🙂 Oman je država, ki je Slovencem definitivno pisana na kožo. Letalske karte so ugodne, če...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Senegal 2 top

Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz...
Cover Senegal 1 del

Zgodbe iz Afrike, 1. del: Živjo, Senegal.

Afrika. Kontinent na katerem (z izjemo Zanzibarja) še nisva bila. Kontinent,...

Na popotovanje v Azijo z 12 tednov staro Evo

Prihod dojenčka številne starše za dalj časa odvrne od potovanj. Za...
Švica

5 slikovitih gorskih poti v Švici.

Veva, na kaj pomisliš, ko slišiš besedo Švica – “Ja, saj...
top amsterdam

Skok v Amsterdam!

Čudoviti Amsterdam s svojimi rečnimi kanali, coffee shopi in tisoči koles...

Doma sva. V Ljubljani. In vstisi o Omanu počasi dobivajo jasnejše barve, oblike in iščejo tiste špranje v spominu, v katerih bodo najbolj varni. Čeprav sva pričakovala, da bodo zadnji dnevi tisti “ta-dolgi-dnevi”, ko se prestavljaš, postopaš, preobilno ješ, spiješ tisoč kav in pravzaprav čakaš le še na tist večerni let, se je kompas zasukal drugam.

Pred vrnitvijo v Muscat sva po srečnem naključju spoznala Nasserja. Tega nasmejanega gospoda spodaj. Desnega. A veš tisto, ko z nekaterimi ljudmi pač “klikneš”? In so vsa vprašanja zanimiva in vsi odgovori nagrajujoči? In tudi tišina med njimi ni moteča? No, to. Nasser je modus in mediana prebivalca Omana. Je razgledan, zelo. Dela za državo. Ima precej denarja in dva avtomobila (Mercedesa in Land Cruiserja). Poleg službe ima še nekaj svojih projektov (med drugim tudi guesthouse, v katerem sva živela nekaj dni in nasad datljev). Govori nadpovprečno dobro angleško. In je predvsem prijazen za znoret.

Z njim sva preživela zadnjih 5 dni. Do popoldneva je delal, takoj po službi smo se dobili. In po njegovim vodstvom raziskovali mesto. Ta restavracija (“Noro, kako dobre ribe”), ta trgovinica s halvo (“Aja, a to lahko kar vse degustiramo?”), ta glamurozni hotel (“Kava 6 eur?”) … in neskončne debate o islamu, njegovem pomenu, njegovem ugledu in prihodnosti. Noro lepo se je o takšni temi pogovarjati z nekom, ki je sposoben na to pogledati z višine. In obsvetljen z drugimi pogledi.

Nekaj je na teh Omancih. Sva dolgo gruntala kaj točno in na koncu morda našla srčiko tega, za kaj sva se počutila tako prijetno. Zakaj? Ker je to ena redkih destinacij, kjer so naju obravnavali kot sebi enaka. A razumete? Recimo na Tajskem te gledajo kot na vrečo denarja. V odročnih indonezijskih vasicah se te malce bojijo. V izgubljenih mestih Indije si zanje skoraj polbog. Na Japonskem si jim sprva tujec, potem pa te vzljubijo. V Omanu pa si isti kot oni. Isto finančno preskrbljen, razgledan v isto smer, s podobnimi željami in sanjami.

Nasser nama je uspel predstaviti Oman z zornih kotov, ki jih sama nikoli ne bi našla. Pač, vedno je super imeti lokalno rokico, ki te vodi sem in tja.

Potovanje sva zaključila s srednje napornim 24-urnim premikom (Muscat-Istanbul-Ljubljana), rahlo otečeno Katkino desno bezgavko, Micevim nagim skokom v sneg in pričakovanjem najinega Mochija, ki se ravno ta trenutek vrača od “babice” k nama. Juhuhu! 🙂

V prihodnjih dneh bova objavila kopico uporabnih prispevkov za vse tiste, ki vas Oman samo še rajca ali pa ste že 100 %, da je to vaša naslednja destinacija.

But first … coffee. In halva. 🙂

Juhuhu! V 10 dneh sva prevozila 3300 kilometrov, 7-krat na rajskih kotičkih prespala v najinem šotoru in bila gosta v 3 zanimivih guest housih. Iz severa Omana sva prišla na njegov jug. Iz glavnega mesta Muscat v Salalah, mesto tik ob meji z Jemnom. Kopica odlične hrane, zanimivih obrazov, čistih in malce manj čistih WC-jev, nobene driske, nobenih komarjev, nobenih nesreč. Nobenih slabih izkušenj. Kopica doživetij, ki jih nisva pričakovala tudi po tem, ko sva pred potovanjem prebrala kopico blog zapisov ostalih popotnikov.

Ura je 20:45 in vsak se kobacava po svoji čisti postelji. Stuširana. Sita. Ko sva danes okoli poldneva končno prisopihala do najine najete sobice v Salalaju, sva popadala kot muhi in zadremuckala za urico (beri: dve). Če bi kakovost spanca merili po tem, koliko sline človek pusti na vzglavniku, potem vam lahko povem, da sem spal vrhuuuunsko! 🙂

Za Oman pravijo, da je pestro dogajanje na severu in pestro dogajanje na jugu, vmes pa bolj tako-tako. In tako sva tudi midva zastavila najino potovanje. Vse sva poscala na severu, potem pa nameravala švigniti skozi “pusto” sredino na jug. O, ne ne. Ker sva bila povsem brez pričakovanj, naju je ravno ta sredina presenečala na vsakem koraku. Če ti nihče ne pove, da boš videl delfine, pa jih, si seveda čisto iz sebe. In če se znajdeš sredi skrite oaze obkoljen s stotinami kamel, ki bolščijo vate kot iz jurskega parka pobegli dinozavri in ti preprečujejo lahek pobeg, potem se ti seveda že malce meša. In če te za konec pod 3000 let starimi ruševinami ob tvojem naslednjem kampingplacu pričaka še jata elegantnih flamingov, potem … potem greš pač spat in si rečeš, da bo jutri bolj “normalen” dan.

Najin avto zgleda, kot bi ga nekdo zakopal, kamenjal, polil z vodo in obmetal z mivko, ga poskušal oprati s kanalizacijo in pobrisal z drotpišrno. In to je samo nazunaj. Znotraj je edino znosno mesto moj, torej voznikov sedež. Katkin, sovoznikov je: odlagališče za zobne ščetke in vlažilne robčke, hladilnik za vode (spodaj pri nogah klima faaaaain žge), polička za hitre snacke (datlji in korenčki), polnilnica za telefon (in s tem povezan GPS), zbirnik rut in sarijev (zaščita prosti soncu) in fotografski studio (Katka ima pri roki vseskozi vse fotiče, ker nikoli ne veš, kaj skoči na cesto).

V naslovu prispevka sem se zglagal. Nisva na cilju. Mestece Salalah je bil popotniški cilj, a pravi cilj je sedaj znova čisto na vrhu. Na izhodiščni točki, torej v mestu Muscat, kjer morava čez 4 dni vrniti avto. Greva po drugi poti, po tisti manj zaviti. In čaka naju še natanko 1011,1 kilometer. A nič prej, preden da ne raziščeva vseh lepot, ki se skrivajo tukaj na jugu. In za to imava še 3 dni časa.

p.s. Zgodila pa se je velika pizdarija, in sicer nama je pred 20 minutami crknil prenosni disk, na katerem sva imela kopico fotografij in videoposnetkov zadnjih 4 dni. Kaj se bo z njimi zgodilo, ve samo Alah, midva pa upava, da podatke rešiva, ko prideva v Ljubljano in tisto kraljestvo tam gor, objaviva z rahlo zamudo. Hvala za razumevanje. Bog z vami.

Ura je 8:36 zjutraj in ravnokar ob kavici počivava po obilnem zajtrku stvari, katerih imen ne znam ponoviti. Sva 15 kilometrov znotraj puščave Wahiba, v precej luksuznem puščavskem kampu Sama Al Wasil. A kaj je puščavski kamp? Predstavljaj si nič, še več niča, daleč na okoli nič … in potem sredi tega niča eno mini oazico 15 hišk. Tukaj sva. V številki 6, če naju kdo išče. Za eno noč, ravno na prelomu polovice dni najinega kampiranja, sva si privoščila tole razvajanje in zaradi (pa nič zato) obilne in gurmanske večerje je tudi ljubljenje v puščavi prestavljeno za nedoločen čas.

Najin 11. dan v Omanu je tole. Nekaj je na njem in nekaj na nama, da nama je res lepo. Verjetno je prišel ravno ob pravem času. Ob času, ko sva iskala nekaj drugačnega, nekaj kar ne bo Bali in ne Tajska. Kar ne bo potapljanje ali meditacija. Nekaj, kar naju bo postavilo malce v neznano. In nedvomno tole kampiranje vsak dan drugje – zdaj v gorah, zdaj na plaži, jutri v puščavi in čez dan ali dva spet v wadiju – naju drži na pravilni dozi adrenalina. Pa nova kultura. Z arabsko sva imela le bežen stik. Zdaj se z njo gledamo iz oči v oči vsak dan.

Za enkrat nimava niti ene same slabe ali celo zgolj odtenek slabše izkušnje. Kjerkoli sva, kamorkoli vrževa šotor, karkoli počneva, vedno je ob nama nekdo zelo spoštljiv, inteligenten, razumevajoč, ki nama vlije zvrhan koš zaupanja. Pa naj bo starejši gospod, njegov sin, ali pa najstnik, od katerega bi sicer pričakoval vsaj malce ošabnosti in bahavosti, pa očitno v tej kulturi tudi to zbledi.

Danes uradno zaključujeva s severnim delom Omana in se podajava proti jugu. Čez dobri dve urici in pol se podava 400 kilometrov nižje, v upanju, da noč preživiva na enem majhnem otočku. Najin avto je vsak dan bolj podoben razmetani omari s pridihom puščavskega peska. Nekje v prtljažniku se skriva še ducat svežih jajčk, ki jih nisva videla že nekaj dni in vzamem nazaj pridevnik “svežih”. Ker se nama je predvčerajšnjim usral noro hud piknik za dva ob pečenih ražnjičih, piščančku, krompirju v žerjavici in na koncu še koruzi, bova na poti nekje kupila oglje in takisto ponovila zdaj vsak dan do konca življenja 🙂

Spijeva še tale masala čaj, počekirava kamele tam čez cesto in greva. Ker sva včeraj pod tušem oprala nekaj cunj in jih kot taprava balkanca v luksuznem resortu obesila kar čez prvo ograjo, sva danes 30 % čistejša kot pred 36 urami. Dobra popotnica za drugo polovico roadtripa.

Ker hitrosti internetov ne dovolijo nalaganja videov na Youtube, vas vabim na najino Facebook stran, kamor nama več ali manj redno uspe naložiti še kakšno fotografijo in videoposnetek. Zdaj pa greva. Adijo. Se slišimo.