Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Izjemno gostoljubje Mavretancev me po dobrem tednu v državi še ni povsem prepričalo, zato sem še vedno potoval naokoli rahlo skeptičen. Težko mi je bilo zapustiti vse družine, ki so me nesebično sprejele medse pa čeprav za samo eno noč. Spet sem dobil strah pred neznanim, ki me je odvračal od naslednje pustolovščine. Odpravljal sem se namreč iz puščavskega Atarja proti pristaniškemu Nouadhibouju z najdaljšim vlakom na svetu, ki prevaža železovo rudo, ljudem pa je dovoljeno, da se vozijo na tovornih vagonih brezplačno. Verjetno bi danes obžaloval, če bi se takrat odločil iti z avtobusom, toda bilo me je res strah, da nihče na vlaku ne bo znal angleško in se dva dneva ne bi mogel z nikomer pogovarjati. Stežka sem kupil avtobusno karto do vasice Choum, od koder pelje vlak in po nekem naključju je v istem trenutku na postajo prišel še en “norec” Josh iz Anglije, ki je bil prav tako namenjen na vlak. Po slabih treh tednih v Afriki sem tako srečal prvega Evropejca v državi, ki jo že tako obišče tako malo tujcev, da bi jih lahko preštel na prste na roki, pa še ta gre v istem dnevu na isti vlak. Takrat sem bil dobesedno bolj vesel, kot če bi zadel na loteriji.

Choum

Po dveh urah vožnje po makadamu, sva prišla do Chouma. Bilo je okrog poldneva in zato sva se pridružila domačinom pod streho v prostorih avtobusne postaje(nekakšna baraka s podloženimi tlemi, kjer smo ležali), ki so prav tako čakali na vlak. Ko sva se odpravila v bližnjo trgovinico poiskat nekaj za pojesti, so naju domačini ustavili, češ naj počakava na pečeno kamelo, ki so jo kasneje velikodušno delili z nama. Zvečer, okrog šeste ure, smo se skupaj podali do 2 km oddaljene barake ob železniški progi in tam čakali na vlak. Ovila sva svoje ruzake v zaščitno prevleko in upala, da nama ne bo treba čakati tu do jutra.

Preberi več

Mavretanija

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Pred odhodom v Afriko sem v redkih virih prebiral o gostoljubju Mavretancev, vendar sem takrat to imel bolj za stereotip, kot pa kaj resnejšega. V Nouakchottu sem se nekako umiril in spet dobil zaupanje v domačine. Po drugi noči s komarji in glasno glasbo od francoskih sosedov, sem zjutraj z avtobusom odrinil proti 7 ur oddaljenemu Atarju. Med vožnjo sem spoznal Mohammeda A., študenta angleščine v Nouakchottu, ki se je ravno takrat vračal domov v Chinguetti. Ponudil se mi je, da mi bo pomagal, če bom kdaj potreboval kakšne napotke, zato sem mu na koncu dal telefonsko številko.

Nice to meet you and I hope to see you again. Inshallah!“ sem mu rekel v slovo in bil prepričan, da se ne bova več srečala, toda že nekaj ur za tem sem dobil njegov SMS, v katerem me je povabil v Chinguetti, da bi spoznal še njegovo družino.

Mavretansko gostoljubje

V Atarju sem našel hotel Bab Sahara, ki je na splošno priljubljen med popotniki, na recepciji pa je ravno delal Sulejman. V roke mi je dal cenik in povedal, da je trenutno zaradi vročine nizka sezona in bi zato bil tu sam. Najcenejša opcija v ceniku je bil prostor na dvorišču pod drevesom za smešno dragih 4€. Sulejman me je brž za tem, ko sem vprašal za študentski popust povabil, da bi raje spal brezplačno v njegovem domu. Ker je bila ponudba mamljiva, sem šel z njim do njegovega doma. Za mavretanske razmere je bila hiša ogromna pa še klimo je imel. Sprva je vse skupaj v meni vzbujalo sum, da gre za nekakšno prevaro, toda razkošju, ki mi ga je ponujal, se nisem mogel upreti.

Zvečer sem si šel na tržnico poiskat turban za zaščito pred peskom in nekaj za pojesti. Vmes je do mene pristopil Mohamed J., ki me je povabil na večerjo k svoji družini. Razmeroma velika družina živi v majhnem domu v osrednjem delu Atarja. Vse skupaj je bilo veliko bolj avtentično kot tista Sulejmanova graščina, zato sem Mohamedov predlog, da bi eno noč spal tudi pri njegovi družini, z veseljem sprejel. Preberi več

Rosso, Mavretanija, Afrika

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in žur v Senegalu.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Kljub ponedeljkovemu koncertu v Saint Louisu sem tisti torek vstal dovolj zgodaj, da še ni bilo prevroče za nadaljevanje poti (beri: ob pol sedmih zjutraj). Na hitro sem spakiral stvari, se poslovil od Pape in se z izstegnjenim palcem postavil na cesto proti Rossu. Ja, bilo me je strah.
Spomnil sem se, kolikokrat pred tem sem na raznih forumih prebiral, kaj vse se je že zgodilo ostalim – sicer maloštevilnim – popotnikom v Rossu, toda nekako sem obdržal upanje, da bom gladko prišel skozi.

Pot v Rosso

Okrog 6.40 h sem stopil ob rob ceste proti Rossu in z roko kazal smer, kamor hočem iti. Kmalu mi je ustavilo osebno vozilo (s klimo!). “Salam alejkum. Rosso?” sem vprašal šoferja s tresočim glasom, ker me je bilo strah ko prasca iti v Rosso. “Richard Toll” mi je odgovoril in pokazal naj se usedem v avto. Okej, Richard Toll. To ni daleč od Rossa in mogoče se da mejo prestopiti tam, sem si mislil.

Po dobri uri vožnje me je odložil na krožišču in pokazal, kje je Rosso. Do tja je bilo samo še 3 km, zato sem raje, kot da bi šel s taksijem, šel peš. V cca. 15 minutah sem prišel na rob Rossa. Na cesti je policist hotel moj potni list, zraven pa so številni taksisti ponujali prevoz do trajekta 1.5 km stran. Izkazalo se je, da policaj ni imel slabih namenov, saj mi je potni list vrnil, taksisti pa so vztrajno hodili za mano še nadaljnjih 10 minut, čeprav sem jih ignoriral.

Izstop iz Senegala

Ko sem stopil v zadnji ovinek pred trajektom, sem tam opazil primitiven lesen znak STOP POLICE in puščico na levo. Seveda je vse skupaj izgledalo bolj kot inovativna ideja za privabljanje ljudi v eno izmed trgovinic, kot pa znak za policijsko postajo. Ker se za znak nisem zmenil, me je nato policaj usmeril nazaj proti postaji. Tam sem moral potni list oddati v pisarno in v čakalnici čakati, da me pokličejo. Vse skupaj je spominjalo prej na bolnišnico, kot pa mejni prehod. Čez pol ure so me končno res poklicali v pisarno, kjer je sledilo nekaj kratkih vprašanj, izstopni žig za Senegal in policajev Buon Voyage. Od postaje sem imel še cca. 15 metrov do trajekta čez reko in kljub temu, da je že čakal, so mi neutrudno ponujali prestop reke v pirogu za 500 frankov (trajekt je zastonj).

Rosso, Mavretanija, Afrika

Slabi spomini na Rosso.

Preberi več