Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Amed, Bali sunset

Amed je majhna vasica na Baliju, znana predvsem po potapljanju in dolgi lepi črni plaži. Pogled na vulkan Agung je čudovit še posebej ob sončnem zahodu, tako da si rezervirajte ležalnik v enem izmed plažnih barov in s pivom v roki opazujte prelivajoče se barve na horizontu.

Kako priti v Amed?

Midva sva si zadala ultra roadtrip iz Ubuda z motorčkom. Tja sva šla preko hribov in sva se vozila 3 ure, da nama je skoraj odpadla rit. 🙂 Nazaj sva šla ob obali in je bilo precej krajše in bolj zanimivo, predvsem pa precej bolj toplo. Na poti nazaj lahko vidite precej lepih plaž in templjev.

Če se vam ne da voziti z motorjem, lahko uredite tja izlet z avtom (z voznikom ali brez) ali pa greste tja s skupnim prevozom s kombijem, ki ga lahko uredite v katerikoli agenciji (okrog 150.000 – 200.000 IDR), baje pa vozi tudi avtobus.

Kje najti hotel v Amedu?

Midva sva šla tja bolj na blef in ker je bila visoka sezona, hitri čolni do Gilijev pa so bili na pavzi zaradi veljih valov, je bil Amed precej poln. Na koncu sva bookirala nekaj preko Bookinga in dobila simpatično sobo v Pakels Bali Villas, en izmed cenejših guesthouseov je In Amed Homestay, kjer sva bila tudi eno noč.

Kje jesti v Amedu?

Povsod! Ob plaži je ogromno restavracij, ki nudijo dokaj poceni obroke, recimo za kos ribe na žaru s pečenim krompirčkom in zelenjavo cca 3,5 eur. Nama je bilo super v Wawa Wewe beach bar and restaurant in restavracije poleg Pakels Bali Villas. Za dobro kavo iz mašine pa lahko greste v The Cup Resto.

Kaj početi v Amedu?

  • poležavanje na plaži (ampak ne bit ražnjič, hudiča!)
  • opazovanje vulkana Agung, ki se ga zelo lepo vidi s plaže
  • snorklanje! za masko in plavutke sva dala 45.000 IDR (manj kot 3 eur) v eni izmed potapljaških trgovinic in šla snorklat na Jemeluk beach (na desni in levi strani), ki je imel precej živih koral in ribic, druga dva kraja sta tudi Japanese wreck in Lipah beach. Še en wreck lahko vidite na Tulamben beach, ampak se morate do tja peljati kakih 20 min z motorjem/avtom.
  • potepljanje je baje odlično in poceni, 50 eur za dva potopa, v nižji ceni je najbrž še nižje
  • Lampuyan tempelj: je oddaljen pol ure od Ameda in ha je priporočjivo obiskati zjutraj, ko še ni gruč ljudi. Kot v vse templje, je treba imeti pokrit kolena in ramena/dekolte. Za sarong se plača donacija 10.000 IDR.
  • Tirta Gangga Water palace: je čudovita palača, z veliko vodnimi površinami, kjer se lahko sprehajate in spočijete. Vstopnina je 50.000 IDR na osebo, za dodatnih 10.000 IDR se lahko kopate v bazenčkih.

 

Kako iti naprej?

Midva sva se vračala po obalni poti v Ubud in se ustavila v Candidasi in plaži, ki se ji reče Pasir Putih (ali bela plaža), ki se ponaša s turkizno barvo morja, ampak se je bilo na dan najinega obiska nemogoče kopati, ker so bili tako močni valovi.

Če niste z motorjem in bi šli radi naprej, se lahko zmenite za prevoz v katerikoli agenciji. Enako je , če želite iti na Gili otočke – od tukaj vozijo samo fast boati.

 

1 EUR = 16.000 IDR

Dobro jutro = slamat pagi
Dober dan = slamat sore
Dober večer = slamat malam
Hvala = terima kasi

 

 

Povsod je lepo tli. Ja, tli je najbolja beseda. Je, obstaja, diha, misliva nanj, on misli na naju, a da bi se pa ravno družili in skupaj pili piva, kot včasih … to pa ne. Tako kot vsako razmerje tudi tole vsake toliko časa potrebuje malo pavze. In čeprav sva se ravnokar vrnila iz enomesečnega turistnikovanja (ja, nedvomno nisva bila popotnika) po Baliju, mu nisva namenila niti besede. Ampak, a veste, kaj je pri tem najboljše? Najboljše je to, da se počasi že pogrešamo.

Bali je bil v prvi vrsti odmik. Prvič, odmik od Malih junakov, saj je to edini način, da na podjetje pogledam malce z daljave, malce izven balončka, z nekim drugačnim občutkom in praviloma bolj kritično. In drugič, odmik od “klasterfucka”, ki sva ga zacumprala s Povsod je lepo. Ja, tako. Klasterfuck.

Kako mi je šlo že res na bruhanje, najboljše opiše tale dogodek na Baliju. Sva v mestecu Amed. Luštno. Obmorsko. Midva se razumeva, kot že dolgo ne. Bereva, jeva, se ljubiva, snorklava, plavava, se voziva z motorčkom. In eno jutro se odločiva, da morda je pa koooončno čas za eno lepo Instagram fotko. Že res, da je najina odločitev “Lej, ne sekiraj se koliko bo lajkov, objaviva tisto, kar je nama všeč” super, ampak … ampak nič pa ni narobe, če kdaj pa kdaj pade spet kakšna noro lepa. A ne?

Pa sva šla. Eno uro z motorjem navkreber do templja. Skritega templja. Tam gor, pod vulkanum Gunung Api. Se voziva in voziva. Sama na cesti. Super kaže. Meglice počasi bledijo, razstira se pogled na morje, zadiši po palčkah.

Pa prideva gor. Vstopnina. Ok, razumljivo. S tem nimava težav. Doplačilo za izposojo saronga. OK, tudi to sva že doživela iz vzameš v zakup. Avtobusi turistov. OK, ne kaže najboljše, ampak “saj tempelj je zagotovo tako velik, da se bova lahko dala kam na samo.” Potem pa tole.

In verjemite, da nisem ujel najhujšega. Dejansko je scena izgledala tko, da so predvsem maldenke čakale v vrsti dolgi vsaj 100 ljudi (desna fotka) in se sprehajale pred velikimi vrati. Nekaj metrov od teh vrat je sedela gruča mladeničev (leva fotka, pred vrati, večinoma oblečeni v belo), vsak s svojim mobilcem in dajala navodila: “Look here. Arms wide. 1, 2, 3, jump. OK”. Prva, druga, tretja, deseta, trideseta, stota. Minuta za minuto, uro za uro, dan za dnem, zdaj že leto za letom.

Pika na i je bila, ko me je mulc, star 15 let, ki je s fake nasmeškom na obrazu 3 metre znova in znova simuliral “catwalk” proti dekletu, ki ga je fotkala z novim iPhonom, skoraj pohodil in mi dal vedet, da sem kriv jaz. In pika na j, ko naju je mlada Rusinja nonšalantno spodila s stopnic, kjer sva malce počila, ker ona se pač hoče tukaj fotkat in da naj stopiva stran.

Fuck. Na templju sva bila 10 minut, potem je počilo, zahajala sva motor in se odpeljala domov.

Bali je super. Super, če ti je dovolj, da se umakneš daleč stran od vsega, dihaš riževo zeleno in piješ kokosovo čisto. Na najino veliko veselje je nama to uspelo, a kaj, ko te vsake toliko zamika, da bi videl še kaj več, tam pa … instafuck. Vsega lepega je že zdavnaj konec.

Za nekaj časa ga bova dala na pavzo. Lep je, veliko prijateljev imava tam, hrana je božanska. A izumetničenost vsega pristnega skozi zombi oči instafreakov je pač kaplja čez rob. Ja, ja, vem. Tudi midva sva bila tam. Še ne dolgo tega. In to je skoraj uničilo tale najin blog. Težka pričakovanja so super predpogoj za velika razočaranja.

Ja, bil je klasterfuck, zdaj je bolje.

Upava, da Povsod je lepo počasi oživi.

Če ste še z nama, sva zelo hvaležna.

Mic in Rado

Starejša kot sva, kasneje kupujeva karte.

Iz danes na jutri pa sva našla 30 dni, ko Mica ne bo nihče tako nujno rabil, ko ne bomo izdajali nobene nove knjige, ko ne bomo odprli nobenega novega tržišča, in kupila karte. Preplačala karte. 😀 Ampak je bilo vredno, ker uuuuu, dišeči Bali, prihajava! Odrineva v torek. 🙂

Bali je za naju skoraj enako kot sreča. 🙂 Ko en otoček spoznaš tako, kot midva poznava Bali, je podoben občutek, kot bi se vračal domov. Ulice imajo poznan vonj. Ibu, ki dela najboljši mešani riž naju bo najprej malo od strani gledala, potem pa se široko nasmejala, ko ji bova v polomljeni indonezijščini razložila da ”midva tukaj 2 leti nazaj jedla veliiiiko”. Lov na tisti prvi durian, ko si pripravljen prevozit 100km na motorju v najhujšem nalivu, samo da dobiš to koničasto čudo v roke. Joga na terasi in Miceve večerne ture ogledovanja kresničk, za katere moram plačati kvazi 7 tisoč eur. Zgleda imam najdražjega vodiča na svetu. 🙂

Ja, najin (no, bolj pravilno Micev in Radotov) drugi projekt Mali Junaki oziroma mednarodno Hurra Studios je zrastel bolj kot je kdorkoli pričakoval. Toliko, da so rabili še mojo pomoč in toliko, da nas je sedaj vse skupaj 30 zaposlenih in še kar rastemo. Trenutno smo na slovenskem, nemškem, avstrijskem, italijanskem in ameriškem tržišču, kmalu pa bomo tudi v Franciji. Tudi zaradi tega Povsod je lepo malce počiva, ampak oba verjameva, da bo nekoč spet prišel na prvo mesto. Sigurno bova bolj aktivna na Instagramu: @wejusttravel in @micmelansek, ampak ne obljubljava božanskih slik. Splet je prepoln podobnih profilov in fake ljudi brez domišljije, kar se je tudi nama malo zamerilo.

Na Bali greva tokrat povsem brez turistične agende. Tja greva delat, uživat v pogledu na riževa polja, se poceni masirat, prenajedat s tropskim sadjem, ob četrtkih zvečer poslušat bolj ali manj dobre pevce na ‘open mic’ večere. Recimo, da greva tja živet za en mesec. Najbrž bo en nahrbtnik poln personaliziranih knjig in fotografske opreme, drug pa mojih pripomočkov, kot so električna zobna ščetka, električna ščetka za obraz in Silk-épil 9 epilatorja, in kozmetike. Več o tem odličnem epilatorčku, ki odlično opravi svoje delo, lahko preberete v prejšnjem prispevku.

Se beremo. Ali pa tudi ne. 😀