• Uvod v tvoje potovanje v Oman.

    A ste že kaj navdušeni nad Omanom? Priznajte, da vsaaaaaaj malo. 🙂 Oman je država, ki je Slovencem definitivno pisana na kožo. Letalske karte so ugodne, če...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Senegal 2 top

Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz...
Cover Senegal 1 del

Zgodbe iz Afrike, 1. del: Živjo, Senegal.

Afrika. Kontinent na katerem (z izjemo Zanzibarja) še nisva bila. Kontinent,...

Na popotovanje v Azijo z 12 tednov staro Evo

Prihod dojenčka številne starše za dalj časa odvrne od potovanj. Za...
Švica

5 slikovitih gorskih poti v Švici.

Veva, na kaj pomisliš, ko slišiš besedo Švica – “Ja, saj...
top amsterdam

Skok v Amsterdam!

Čudoviti Amsterdam s svojimi rečnimi kanali, coffee shopi in tisoči koles...

Ura je 20:49 in sedim na udobnem stolu, za leseno pisalno mizo tople hotelske sobice. Ja, danes sva si jo privoščila. Današnje jutro se je na makadamskih gorskih cesticah prevesilo v pozen popoldan, ko sva uspela prisopihati iz višav gorovja Jebel Shams. Ker sva do gorovja pristopila iz (očitno) netipične strani, sva si pot podaljšala za dobro uro in pol, a bila na srečo deležna osupljivih razgledov, tudi pogledov in ogledov.

A glavni razlog, da sva zdajle v tej sobici hotela, ki se mu reče preprosto Guest House in ima na glavni hitri cesti prav svoj prometni znak, je štrom. V preteklih treh dneh, ko sva se fijakala iz ene točke na drugo in bila seveda brez te samoumevne dobrine, sva zlorabljala najine fotoaparate. Škjoc, škljoc, škljoc. In sva ostala brez. Nje. Energije v baterijah. Zatorej nad mojo glavo prav zdaj mrgoli kablovja, adapterjev in podaljškov, ki bi jih še TEŠ 7 težko folgal.

Tole je najin včerajšnji campingplac. Tik ob visooooki skali, ki je nudila zavetrje in super prostor za taborni ogenj in pečene maršmelovse. Ja, te sva nekako kupila v enem izmed supermarketov. 🙂

Trenutno sva v mestecu Nizwa, enem večjih mest v Omanu in prav gotovo največji turistični atrakciji te dežele. Je lepo, veliko bolj razigrano in predvsem turistično drago. Za eno kavo pa že ne bova dala 5 eur, a ne?

Za nama je nekaj več kot 400 kilometrov od 3500 kilometrov začrtane poti. Jutri jo dopoldan mahneva še na lokalno tržnico, kjer se bova seveda le s težavo ubranila vseh prodajalcev spominkov, po kosilu pa jo mahneva na 294,1 kilometrov dolgo pot proti obali. Kampiranje na plaži? Sliši se vrhunsko.

Tukaj pa sva sedaj. mestece Nizwa.

Ura je 19:28. Dnevi se s takšnim tempom pač zaključijo hitro in začnejo takoj. Ta trenutek sediva v izsušeni strugi vadija Damm, ob nečem, kar je še pred nekaj minutami bilo ogenj in zdaj glasno kliče po novih steblih posušenih palmovih listov. Ja, točno tako. Sediva boguizanogu in imava internet. Zanj sva na začetku potovanja odštela 30 eur in si zagotovila malo (dobesedno malo) morje podatkov.

Pred nama je druga noč kampiranja. Prva je minila, ne boste verjeli, brez zapletov. Takole je šlo.

Zapeljala sva se iz Muscata, se spoprijateljila z najinim avtekom in ga že takoj zapeljala na nekaj mini preizkušen. Po tej potki do te trdnjave, po teh uličicah do tega marketa, po tej “stopasovnici” do naslednjega mesta. Ugotovila sva, da so nekateri ležeči policaji za najine oči predobro skriti, kar rezultira v nebroj nepričakovanih mini poletov. Nič zato, naj malce potrpi. Pa avto tudi.

Ker, priznam, naju je kar malce stiskalo, kako bo prvi dan kampirati, kje bova našla prostor, bo šotor zdržal, imava dovolj za oblečt, bo gorilnik dovolj dober in hrane dovolj, sva svoj prvi kampingplac poiskala že krepko pred sončnim zahodom. Ob 4 popoldan. Ziher je ziher.

Tudi včeraj sva se parkirala v izsušenem vadiju, a za razliko od danes, tam nisva bila sama. Sto metrov nižje je gruča Omancev juckala in pljuskala, še malce nižje pa je oče na počitnice pripeljal svoje štiri otročke. SPoznala sva se z enimi in z drugimi. Prvi so nama prinesli topel masala čaj, drugi pa le pozdrave in prijeten klepet.

Ko so še zadnjič včeraj zapele mošeje (beri: okoli 19:30), sva pogumno legla, vzela v roke knjigo in zaspala. My ass. Katka ga je glatko zadrnjohala po pol ure, jaz pa sem v upanju na zaspanost štel čivke nekega insekta, a obupal nekje čez 500. Ko je temperatura ob enih zjutraj padla na prijetnih 15º, je tudi mene pobralo. Pobralo do rahlo neprijetnih 9º, ki jih je prinesla 7. ura zjutraj.

Tam desno zadaj je najin avtek in pred njim šotor. Tukaj sva preživela prvo noč.

Danes kaže, da bo še za odtenek hladneje. Po dobro izkoriščenem dnevu sva se še dobro najedla, dobro postlala in sedaj dobro kaže, da bova kmalu popadala v … na samonapihljive blazine.

Ne mine dan, da naju ne bi nekdo nečesa častil. Počutiva se noro varno in zelo dobrodošlo. Ker je turistov še vedno malo, jih domačini še niso naveličani.

Jutri se povzpema na bližnje gorovje in pozdraviva sonce.

 

Ura je 23:26. Shit! Kolko je ura? OK, tale prispevek bo treba napisan brzinsko in potem čim prej pod … pod prašno, pršic polno semi-deko.

Dan sva začela pozno. Zakaj? Katka se je spontano odločila, da bo ona enostavno nadoknadila spanec za preteklih 7 let in je meni-nič-tebi-pa-še-manj spala 11 ur. In prva stvar, ki jo reče, ko se zbudi? “Humus!”

Pa sva šla. Na lov za humusom. Tod okoli naju je kopica restavracij. Večjih, manjših, bleščečiš in tistih komaj opaznih. Bleščeče naju stanejo 15 eur na kosilo za dva, tiste najbolj skrite pa tam 5-6 eur. Za zajtrk še kakšen evro manj. Pa sva šla k prijaznemu stričku z okroglimi očali in nasmejano ženo. “Please sit down,” je seveda obvezno povabilo naprej. Katka ven taveliko puško in brezkompromisno: “Humus. Hams. Do you have humus? Hams? Humas?” Je striček videl, da je v hiši panika, hitro prinesel letak z lično fotografijo arabskega zajtrka iz najboljšega filma. “This, yes, this.”

Pa so naju posadili k ženi, ki se je naslednjih 30 minut z nama pogovarjala 85 % arabsko, 10 % angleško in 5 % s tistimi besedami, ki so nam skupne. Falafel. Humus. Čaj. Stričko je prisedel in ker mi ga je uspelo (upam da) simpatično vzbuditi s političnimi vprašanji (pač, zadnje čase me vse bolj in bolj zanima, kaj pizda se tod okoli dogaja?!), smo pluli s polnimi jadri nekje med bivšo Jugoslavijo, Palestino, Jordanijo, Izraelom, Dubajem in Omanom. Izobražen, načitan, z zelo oblikovanim mnenjem. Sicer se z delom, da so za vso zlo krivi Judje nisva mogla povsem poistovetiti, a argumenti so bili nevarno trdni.

“Can we get the bill?” sva prijetno sita in intelektualno vzdramljena naslovila na srtrička.
“No, no,” pravi. “This is my food and today you don’t pay.” Velik, rahlo sramežljiv nasmeh strička in nekaj arabskih besed žene. Midva pa ogromen hvala, rahlo solzne učke in obljuba, da se jutri spet vidimo. “This time we will pay!” še dodava.

Zajtrk za kraljice in kralje.

Medtem ko sva cel dan lobirala tu in tam za najcenejši dober rent-a-car, sva prepešačila Muskat po dolgem (skoraj) in počez (čisto). Tako daleč, da sva se v enem trenutku znašla na odstavnem pasu štiripasovnice in bila obmetana z nekaj grdimi pogledi šoferđijev. Upravičeno, ampak če ni pločnika, bo pač cesta povsem ok. 🙂

In zmaga dneva? To, da sva pred 3 urami končno dobila svoj dom na štirih kolesih za naslednjih 15 dni. Renault Duster. Letnik 2017. Prevoženih natanko 724 kilometrov. Avtomatic. 4WD. Ko sva ga natankala, tako da je rahlo bruhnil, sva za poln tank dala 15 eur. Na žalost sva 20 % tega porabila v naslednjih 60 minutah, ko sva se na ozemlju velikem kot Kongresni trg 35-krat zgubila, se zaletela v vse slepe ulice in je bilo ob koncu vse skupaj podobno že Blair Witch Projectu.

Prtljažnik je poln dobrot: tune, humus (ja, humus), paprika in korenček, jajčke, kruh, čapatiji, koruza, olive, špageti in omake, riž, Snickersi, napolitanke … v tem stilu dalje. 39 litrov vode. Šotor, spalke, dva stolčka, gorilnik, nekaj oglja. Tako. Pa sva pripravljena za naslednjih 15 dni nekje v neznanem. V načrtu je cca. 3500 kilometrov.

Lahko noč in eno bolho na pomoč.