• “I love Slovenia!”

    Počasi se navajava na Južno Korejo. Če nama je bilo prvih nekaj dni še nerodno, ko sva vstopila v trgovino in nisva znala na njihov pozdrav odgovoriti...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Viza za Filipine.

Filipini, luškana otoška državica, kjer še babice govorijo ameriško, so raj...

Pregled financ po 365 dneh potovanja.

Koliko sva zapravila na najinem enoletnem potovanju in za kaj.

Poceni potovanje na Bali

Poceni potovanje na Bali? Resno? Ja, verjemite, gre. Na Baliju in...

Novice in gostujoči prispevki

Mavrična reka, Kolumbija

Mavrična reka v Kolumbiji.

5-barvna reka v Kolumbiji Kdo bi si mislil, da obstaja tole...

Je tajska hrana najboljša na svetu?

Sem dobil prijetno povabilo, da napišem kakšno svojo tajsko izkušnjo. Nič...
Potovanje po Japonski

Japonščina na hitro!

Brzinski tečaj uporabnih japonskih besed Poznate tisti vic, ko Japonec v...

Kako se po Japonski premikati ceneje?

Prenočišča, hrana in prevoz. Sveta trojica, ki kroji budget večine potovanj....

Jan Solo: 80 kilometrov kolesarskih užitkov, plaže in limone

Tropski otočki, peščene plaže, domače limone in lagodno kolesarjenje. Kako že...

Trenutno sva v mestecu Yudanaka, vzhodno od Nagana, malce višje od Tokya. Mestece je prej vas. Ne vas, selo. Sicer statistika pravi, da naj bi tod naokoli živelo nekaj več kot 12.000 ljudi, ampak iskreno povem, da sva jih srečala mogoče dve tisočinki tega. Neverjetno je, kako je lahko eno mesto tako mirno. Ampak, kar je najbolj zanimivo, je to, da je vse odprto in delujoče. Banka dela, ampak ni nikogar noter ne zunaj. Gostine so, ampak za zaprtimi vrati v hiškah, ki jim nikoli ne bi pripisal te vloge. Pošta je, notri so luči, ljudi pa ni. Včeraj sem videl neko (reševalno) vozilo s prižganimi rdečimi lučkami. Še zdaj mi ni jasno, kam točno je bilo namenjeno, ker se je po uličicah peljalo tako lagano in počasi, da je njegov naslovnik verjetno že dvakrat umrl.

Nekje med gorami na Japonskem.

Vremenska napoved kaže 100 % verjetnost, da bo deževalo prav ob vsaki uri v dnevu. Na srečo se moti. Tu in tam naju morda zmoči kakšna kaplja, nič hujšega. Še ko sva šla v gore na obisk k tem opicam, nama je dežek prizanesel. Ne le to, bilo je celo sončno.

Največja slabost, ki jo opažava pri Japonski, je ta, da je tako draga, da imaš slabo vest vsakokrat, ko počiješ za trenutek ali dva. Najcenejše prenočišče v tej vasici, pardon, selu stane 20 eur na osebo. Udon rezanci so vsaj 7 eur, kavica v eni izmed ličnih gostilnic je več kot 3 eur. Midva jo pijeva “iz bencincke” za 1 eur. Dobra. Več kot dobra.

 

Prvi teden Japonske je za nama. Zdaj bova potovanje malce obrnila na glavo. Namreč … na prejšnjem potovanju po Japonski sva spoznala kopico zanimivih ljudi. Družin. Celo zen meniha in njegovo ženo. In zdaj bova nekaj dni tu, nekaj dni tam, na koncu pa še nekaj dni meditirala. Druženje z Japonci. Tukaj človek ne more zgrešit. 🙂

Če bi moral izbrati eno stvar, ki je zares ne maram, so to karaoke (travme iz otroštva, ne sprašujte). In če bi mogel izbrati eno stvar, ki jo v Tokyu naravnost obožujem, so to karaoke. 🙂 Izkušnja je pravzaprav surrealistična. Takole gre …

Karaoke so povsod. A ne takšne, ko jih poznamo pri nas, ko Franc postavi LCD zaslon, dva popljuvana mikrofona in v petek zvečer privabi v svoj pajzl nekaj pijanih pogumnih fantov in nekaj sramežljivih deklet, ki se vedno raznežijo ob “but then I go and spoil it all by saying something stupid like I love you” (a se opazi, da nisem fen karaok? :)).

Ja, izbereš si tudi svoj kostum. Katka je bila oven, jaz pa medo.

V Tokyu so karaoke del vsakdana. Tako nekako, kot gremo mi na kavico pred, med ali po službi, tako oni zajadrajo v karaoke. Po navadi so v visooookih ozkih stavbah, znotraj kateri po nadstropjih razmečejo stotine majhnih, akustično (več ali manj) izoliranih sobic. In sem pridejo vsi. Od drobnih deklic, pijanih študentov, družin, starejših ovdovelih gospodov, tudi brezdomca sva videla.

Vsaka sobica ima poleg osnovnih aparatur za karaoke tudi svoj lasten lightshow. V roke dobiš tablico in na njej zbiraš skladbe. Če imaš srečo, podlaga ni MIDI iz portoroške terase. Naročiš še kakšno pijačo, oblečeš kostum po želji … in akcija!

Je pa precej drago. No, takole gre. Čez dan je poceni. Ena ura, za eno osebo je 2 evra. Po šesti ali sedmi zvečer cena ure poskoči na 6 ali več evrov. Od enajstih zvečer, do zjutraj pa je cena bolano visoka. Tudi do 25 evrov na uro. Tukaj se točno ve, kdo je ciljna skupina. 🙂

Obožujem karaoke. Sicer me Katka ves čas krega, da samo brundam in mrmram, ampak v moji glavi zvenim kot “Big in Japan”. Vsaj tako.

Počasi se navajava na Južno Korejo. Če nama je bilo prvih nekaj dni še nerodno, ko sva vstopila v trgovino in nisva znala na njihov pozdrav odgovoriti karkoli pravilno korejskega, se sedaj na njihov (nekaj takšnega kot) “anjohaseo” suvereno zadereva nazaj (nek takšnega kot) “yo-haseo-yo”. In vedno vžge! Najbrž ni to edini razlog, a zadnja dva dneva imava s Korejci toliko stika kot v prejšnjih desetih skupaj.

Ura je bila nekaj do polnoči. Po skoraj pol leta potovanja, sem končno imel svojo sobo. Ja, v Koreji so praviloma sobe v hostlih za dekleta in fante ločene in tako sem pristal sam v sobi za 10 ljudi. Vrhunsko! Saj se je lepo stiskat h Katki in se ponoči borit z njenimi okončinami, a včasih pa paše bit sam. Muska, ki je všeč samo meni, neumni videi na youtubu, misli, ki so samo moje. Že počasi ugašam računalnik, vzamem v roko Kindla, pa v sobo planeta dva Korejčka. Mlada. Lepa, urejena in negovana.

“Turn on the light, ok?” je prvo kar vpraša.

Seveda. Prižgi luč. Na hitro, prosim. On pa suvereno v kopalnico, pod tuš, ven, fen v roke in sušimo lase. Seveda sta se vmes zmenila še vse, kar se jima je zgodilo ta dan. Taktično odložim knjigo, snamem očala. Češ, grem spat, a vidita? Nekaj jima je kliknilo, sta malce umirila ton, fen je kmalu potihnil, ugasneta še luč in v ležečem položaju vsak na svoji postelji napadeta svoja telefona.

Uf, OK. To pa ni bilo tako težko, si rečem. Očitno bo danes vseeno priejtna noč.

Pa pride: “Hello! What is your name?”

Razmišljam, da bi se delal, da spim, ampak se mi ne zdi pravilno. Če ne bi bila tema, bi videla, kako sem hkrati zavil z očmi in se potiho nasmejal.

“Hello! My name is Mike”. Ja, ponavadi se namesto Mic, predstavim kot Mike. Tujcem gre veliko lažje z jezika. In lepo je, če te kdo kdaj pa kdaj pokliče po imenu.

“Hello Mike!”, pravi talevi. “Where are you from?”
“I am from Slovenia,” odgovorim.
“Oooo, Slovenia,” začneta čebljati in dodajata nepregledno število korejskih medmetov, hehetov in začudetov.

3 minute tišine.

“You have a girlfriend?” vpraša spet levi.
“Yes, she is in the other room,” odgovorim malce tišje. Kao, Korejček, spal bi.
“Very beautiful,” reče desni.
Čakata da se nasmejim in potem se smejimo skupaj.
“Yes, very beautiful,” rečem.

10 minut šepetanja po korejsko.

“Bled,” reče levi ko na googlu najde nekaj tipičnih fotografija Slovenije.
“Bled,” ponovim. “Very beautiful.”

Trenutek za tišino.

“Jubjana,” doda.
“Ljubljana, yes,” odgovorim na nevprašanje. “The capital. Very nice.”

Razmišljamo vsi trije.

“Oblak,” reče.
Kva? “Ha?”
“Oblak,” reče še desni. “You don’t like football?”
“Oh, football.” Tistega Oblaka torej misli. “No, I prefer volleyball.” Kao. Spal bi, prosim.

Korejski medmeti, ki počasi pojenjajo v tišino noči. Nekaj minut.

“I love Slovenija!” preseneti tadesni.

Kaj češ drugega, kot da se iz srca nasmejiš. Morate razumet, da je to moj (najin) prvi daljši pogovor s komerkoli iz Koreje. Angleščina je tukaj tako pogosta, kot jabolka v Indoneziji. In brez Google Translatorja, ki nama tudi offline v živo prevaja vse mogoče napise okoli naju, ne bi šlo. No, sicer je tudi dekodiranje teh prevodov prava znanost in burleska, pa vendar pomaga.

Recimo. Eno avtobusno postajališče je preprosto prevedel v “Sex park library”. Zdaj pa naj človek ve, kam gre.

Ko že končno upam, da smo s to zadnjo izjavo zakoličili naše nočne debate, pa levi zastavi ultimativnega allnighterja.

“Mike?”
“Yes?”
“Mike, what is it like in Slovenia? What food do you have? How are people? How is the culture?”

Sledi moj 10 minutni monolog o vsem mogočem. Od ljubljanskega zmaja, ajdovih žgancev, luke Koper, postrvi, stare Ljubljane … Ura je že krepko čez ena zjutraj.

Očitno sem ju s tem odgovorom zadovoljil. Ali pa izmučil. Vse kar je uspel tadesni še izreči, preden sta ugasnila ekrana njunih mobilnih telefonov, je bilo: “I love you Mike!”

Morda pa je to prava Južna Koreja! 🙂