Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...

Skoraj nic ne jeva … Shit. Ravno pogruntal, da ne bo sumnikov. Gomenasai.

Skoraj nic ne jeva. Skoraj nic ne spiva. Po konci in sita naju drzi zvrhana doza adrenalina. Od Japonske sva okusila verjetno sele prvo zlicko predjedi, pa vendar se nama po 16 mesecih sladkega vonja po urinu, glasnih tuk-tuk voznikov in konstatnega obcutka “biti nategnjen” zdi, kot da sva padla v bazen vate. Taksne pisane, neonske. Taksne z vonjem po miso juhi in sladkorni peni.

Danes naju je cakala 80 kilometrov dolga pot iz Nagasakija v Kumamoto. Vstala sva zgodaj, pojedla zastonj rogljicek in popila kavico, nato pa akcija. V lokalni trgovinici sva naprosila koscek kartona, nanj (pre)pisala japonske kvake (島原市) za mesto Shimabara in iztegnila palec. Katka je s svojo masnico na glavi, prijaznim nasmeskom in prikloni prav vsakemu, ki se je pripeljal mimo, osvajala japonska ljudska srca. No, pa se stop sva dobila. Prvega po 20 minutah, drugega po 5 in tretjega po 3. Nato pa trajekt in nazadnje se na bus. Ze res, da sva za 80 kilometrov potrebovala skoraj 6 ur, a vse to sodi v tisto pravo japonsko izkusnjo. Izkusnjo, po katero sva dejansko prisla. In se prihranila sva. 20 eur!

nagasaki

Kdo ji ne bi ustavil?! 🙂 Najprej mlada mamica, za njo na eno oko slep dedek in nazadnje se fant, ki se je rodil s telefonom v roki.

V Kumamoto sva prispela, ko se je visoko nad njim zgrnil velik temno siv oblak. Okoli petih popoldne. In dezevalo je. Pred nama pa samo se ena sama naloga. V mestu, kjer hotelske sobe ne dobis za manj kot 50 eur, poiskati ustrezno prenocisce.

“Tole bova poskusila,” sem rekel.
“Internet cafe?”

Konichiwa je ena izmed petih besed, ki jih znava v japonscini. Hello pa edina, ki jo znal fant za pultom v internet cafeju Cybac na 6. nadstropju nad glavno ulico v srediscu Kumamota. Pol urice prigovarjanja, nekaj prevajalskih pomagal in je slo. Dobila sva tole na spodnji fotografiji. Cena: 27 eur za oba.

IMG_2965

Najino prenocisce za danes. Levo racunalnik, desno televizija.

Pa ne samo to. Ta cudez od prenocisca ti za to ceno ponudi seveda neomejeno rabo interneta, brezplacne pijace (sokove, gazirane pijace, kavico, caj) in brezplacne juhice (koruzna in cebulna). Pa menda je nekje se tus. Ou yeah!

Dnevni budget na Japonskem sva morala posteno dvigniti, a danes sva uspela dan kljub dolgemu premiku preziveti skupaj za 50 eur. Ni se optimalno, a sva na pravi poti.

Ura je 8 zvecer. Za nama je dolg dan in noge nama smrdijo. Lacna nisva, ker sva popila ze vse zgoraj omenjeno. Ce bom obdrzal Katkine veke v zavihanem polozaju, si bova privoscila se vecerni sprehod. Mogoce …

31. 5. 2015 (21:10) – V Bangkoku čakava na avtobus številka 59
31. 5. 2015 (21:50) – Obupava nad 59-tko in se vsedeva na 15
31. 5. 2015 (22:10) – Katka je žejna, skoči po vodo
31. 5. 2015 (22:20) – Ujameva Skytrain do naslednje postaje
31. 5. 2015 (23:00) – Ujameva vlak do letališča Suvarnabhumi
31. 5. 2015 (23:50) – Na letališču porabiva zadnje tajske bhate

Nagasaki, Japonska.

Živiva nekaj kilometrov stran od mestnega središča. Med tihimi ulicami in redkimi sprehajalci.

1. 6. 2015 (01:10) – Vkrcava se na letalo Jetstar do Fukuoke na Japonskem
1. 6. 2015 (01:11) – Zaspiva
1. 6. 2015 (03:50) – Zbudiva se
1. 6. 2015 (03:51) – Nazaj zaspiva
1. 6. 2015 (08:15) – Pristaneva v Fukuoki
1. 6. 2015 (10:12) – Vsedeva se na avtobus do mesta Nagasaki
1. 6. 2015 (10:13) – Zaspiva
1. 6. 2015 (12:22) – Prispeva v Nagasaki
1. 6. 2015 (12:40) – Vsedeva se na tramvaj in se podava na drugi konec mesta
1. 6. 2015 (14:30) – Nastaniva se v krščanskem mladinskem hostlu
1. 6. 2015 (16:00) – Z mešanico adrenalina, strahospoštovanja in navdušenja raziskujeva mesto

9. 8. 1945 (11:02) – 500 metrov nad Nagasakijem raznese atomsko bombo imenovano “Fat Man”

Nagasaki, Japonska.

Točka, kjer je v Nagasakiju 9. avgusta 1945 razneslo atomsko bombo.

 

Še 16,5 ur naju loči do pristanka v mestu Fukuoka na japonskem južnem otoku Kyushu.

Trenutno sva še vedno v vročem Bangkoku in izžemava ga kot naslastnejši mango. Jeva vse tisto, kar si v štirih mesecih, kolikor sva jih na tem potovanju preživela na Tajskem, nikoli nisva privoščila. Šla sva k frizerju, kupila sva nove brisače, nekaj svežih majic, nove gumice za lase. Kupila sva šotor. In deodorante!

Iz dveh 15-kilogramskih nahrbtnikov sva sestavila enega samega, 12-kilogramskega. Zrasla so nama krila.

Imava reisefieber! Po dolgem času spet tapravi reisefieber. Imava to? Imava ono? Kam si dal tisto? Si prepričan, da rabiva tole? Iz katerega letališča sploh letiva? A si prepričana, da imava let danes in ne jutri ponoči? Kje bova kupila jene?

Potovanje sva začela v Indiji, končala ga bova na Japonskem. Dve skrajni točki azijske premice.