• Wakatobi otočki (Indonezija) – vodič.

    Mogoče ste že kdaj slišali, da ima Indonezija preko 17.000 otokov. Nekateri so zelo turistični kot je Bali, nekateri skrivajo džungelska plemena kot je Siberut, nekateri svoj...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Viza za Filipine.

Filipini, luškana otoška državica, kjer še babice govorijo ameriško, so raj...

Novice in gostujoči prispevki

Južna Afrika

Vse kar moraš vedeti o potovanju v Južno Afriko!

Južna Afrika je znana tudi kot afriška Švica, torej je najbolj...
Islandija

Predlog potovanja: Islandija pozimi.

Islandija – dežela na severu, kjer prevladujejo ovce, zelen mah in...
Mavrična reka, Kolumbija

Mavrična reka v Kolumbiji.

5-barvna reka v Kolumbiji Kdo bi si mislil, da obstaja tole...

Je tajska hrana najboljša na svetu?

Sem dobil prijetno povabilo, da napišem kakšno svojo tajsko izkušnjo. Nič...
Potovanje po Japonski

Japonščina na hitro!

Brzinski tečaj uporabnih japonskih besed Poznate tisti vic, ko Japonec v...

IMG_3216

Ja. Nič kaj prijetna ni misel na vrtanje, izpljuvanje, puljenje. Sploh, če ti vse to narekuje nekdo v tujem jeziku. Da boste lažje preživeli takšno avanturo, sem zbral 5 vrhunskih nasvetov, kako pristopiti k tej nalogi:

  1. Vstopiš v ambulanto
  2. Usedeš se na stol
  3. Odpreš usta
  4. Zapreš usta
  5. Plačaš in vzameš račun

Nasvete sem oblikoval tako na podlagi intenzivnih empiričnih kot tudi strogo teoretičnih raziskav. Res iskreno upam, da bodo komu pomagali!

To je to. Aja, pa ne pozabi na dobro zavarovanje v tujini. Midva priporočava NLB Vita. 😉

Čeprav je potovati neizmerno in oh-in-sploh nagrajujoče in je vsak nov dan tvoj najlepši do sedaj, obstajajo seveda tudi trenutki, ko bi najraje vse nekam poslal, se ulegel v svojo čisto posteljo in prepričal babico, da ti pripravi tisto njeno okusno kosilo. A, jebat ga! Včasih pač moraš stisnit zobe (ali ritnice) in potrpeti 🙂 Ker je kmalu spet lepo. Tukaj sva opisala najinih 5 najbolj težkih trenutkov preteklih 14 mesecev potovanja.

1.) Noro utrujena na festival vročih balonov 

inle

Inle lake, Myanmar. Bil je eden tistih dni, ko sva prejšnjo noč oba slabo spala, deževalo je že 3. dan zapored, blizu jezera Inle pa se je odvijal zadnji dan festivala balonov na vroči zrak. Ja, tega pa ne smeva zamuditi!  Sediva v jeepneyu in malo nama je slabo, ker nisva vzela tablete proti slabosti. Dežuje. Lije. Čisto sva premražena. Na cesti je gneča, ker cel Myanmar rine na ta festival. Zaspana sva. Tako zaspana, da bi se najraje ulegla na tla in zaspala. Najbrž bi, če nama ne bi bilo tako slabo in če naju ne bi treslo. Po 2 urah mučne vožnje, naju čaka še 5 ur blatno-mrzlega festivala in še 2 uri vožnje domov, fuuuuuuck, SOVRAŽIM BALONE! Zakaj nisva ostala doma v postelji?

Pa sva preživela. Izmenično sva zadremala na plastični mizi v restavraciji na prostem, nabrala par atomov energije, potem pa si umetno dvignila voljo, spila eno pivo in se izgubljala po festivalu iz drugega vesolja. Videla sva celo en balon, ki je uspel poleteti navkljub dežju. Ostale dogodivščine iz Myanmara si lahko pogledaš tukaj.

2.) Borba s prašiči za WC 

menta

Mentawai, Indonezija. Ura je 21 h zvečer in v temi ne vidiš roke niti 5 cm pred obrazom. Mentawajska džungla je temna, v daljavi slišiš zvoke divjih živali. Včasih pod tabo zahrulijo prašiči, ki imajo domovanje v blatu nadstropje nižje. Lulat naju. Spet? Prekleta kava. Kako bova prišla po tisti ozki deski, ki ji pravijo lestev in brez padca v spolzko blato našla svoj kotiček v džungli? V eni roki svetilka, v drugi palica za odganjanje prašičev, ki bodo neučakano čakali na tvoj … pridelek. Ja, taka so pravila džungle za neizkušene.

Pa je le šlo, s skupnimi močmi – eden odganja pujse, drugi opravlja fiziološke dolžnosti. Na začetku je bil kar šok, ko sva slišala, da ni stranišča, potem pa sva sva pogruntala, kako to gre. Aja, včasih sva šla lulat kar iz zgornjega nadstropja. Ne sprašujte kako 🙂 Več o življenju s šamani tukaj (prav tukaj ja!).

3.) Ko po 18 urah brez hrane ne moreš zaspati 

wtw

Budistični samostan Wat Tam Wua, Tajska. Oooom, mantranje s smejočimi menihi in notranji mir. In lakota. Že 9 ur nisva jedla pa morava zdržati še celo noč, do 7 h zjutraj, ko imamo prvi obrok. Ja, zadnji obrok je ob 11 h dopoldne in potem se začne stradanje. Meditiramo po 7 ur na dan in s to luknjo v želodcu se je težko skoncentrirati na kaj drugega kot hrano. Vdih, izdih. Papajina solata, curryji, mango sticky rice, sadje, karkoli, pridite v najino naročje! Bud tho, bud tho. Ko zaradi 12 ur praznega želodca ne moreš zaspati, se res vprašaš, kako boš zdržal še naslednjih 5 dni.

Meditacija v samostanu nama je dala zvrhan koš neprecenljivih izkušenj, res pa je, da sva naju je pot iz samostana vodila neposredno na food court nedeljskega večernega marketa v Chiang Maiu. Ni si težko predstavljati vsega, kar se je nagnetlo v Micovem želodčku! Več o samostanski izkušnji – brez jokanja, kako sva lačna – lahko prebereš tukaj.

4.) Adijo nohti na nogah 

anna

Annapurna, Nepal. Do baznega tabora Annapurne, ki je na višini več kot 4000 m, s čudovitim razgledom na visoko mogočno gorsko lepotico, sva zmogla brez večjih telesnih priprav. Uživala sva v hoji, grizla v hribe in doline ter spodbujala soplanince. Potem pa je prišel dan strmega klanca navzdol. Vročina, bolečina v kolenih, prsti na nogah se tlačijo v čevlju. Hvala škratkom, da imava pohodne palice, ki rešujejo kolenske vezi in še dobro, da imava drug drugega. Da ne znoriva! Nekje na sredi naju ulovijo še pijavke. Kričiva in beživa ven iz močvirja. Fuuuj, trgava jih s stopal in paranoično pregledujeva telo, da nisva katere spregledala. Kdaj bo že konec tega mučenja?

Trek na ABC je ena izmed najlepših dogodivščin na tem potovanju. Je pa terjala svoj davek – Micevi nohti na nogah so za vedno izgubljeni (in imajo svoje ime – Čarovničke). Več o najini izkušnji z nekaj nasveti lahko prebereš tuhuhuhuhukaaaaaaj.

5.)    40 mučnih ur na avtobusu 

flores

Flores, Indonezija. Najina pot iz otočka Gili Air na otok Flores je v polnem teku. Sediva v minibusu in čakava. Poskušava zaspati. Ura je 5 zjutraj in mi smo v nekem neznanem mestu na muslimanskem otoku Sumbawa. Pot sva začela na trajektu iz Gili Aira na Lombok, se z avtom peljala čez del Lomboka, presedla na avtobus ter šla z avtobusom na trajekt do Sumbawe, se celo noč mučila zaspati na ovinkastih cestah. Seveda ni šlo. Premetavalo naju je iz enega sedeža na drugi. Še dobro, da imava tablete proti slabosti. Čaka naju še ena vožnja z minibusom in potem še en trajekt do Floresa. Skoraj 40 ur vožnje. A si nisva mogla privoščiti letala?

Jah, dolgi premiki znajo biti zajebani, ampak tale naju je kmalu nagradil z noro lepim otočkom Kanawa, njegovimi želavmi in morskimi psi. O težavnem potovanju po lepem Floresu, pa si lahko preberete tukaj.

Vse stvari sva preživela in se jim sedaj smejiva. Včasih (beri: praviloma vedno!) iz najtežjih situacij nastanejo najboljše zgodbe. In potovanje po Aziji je prav gotovo eden najboljših in predvsem neskončnih virov dobrih zgod.

7 dni na blef. Način potovanja, ki ga enostavno obožujem. V najinem prijetnem stanovanjcu v Chiang Maiu sva pustila vse in vzela le najnujnejše za en teden. Jaz tri majice in dvojne hlače. Ne, spodnjic še kar ne nosim in takisto svetujem tudi tebi. Katka je poleg tega vzela še modrček. Pa nekaj spodnjih hlačk. Ja, ona jih nosi in takisto svetuje tudi tebi.

Cilj tega roadtripa je bil Tajsko postaviti na preizkušnjo. Namreč … Tajska, kot dežela nasmehov, se popotniku, ki pade v apokaliptični Bangkok ne pokaže kot takšna. Je čista, je okusna in je zabavna. Pa vendar je tudi agresivna in zahtevna. Midva sva jo želela … kaj želela, nujno, nujno, nujno sva jo morala ugledati tudi v lepši, dostopnejši luči. Všeč nama je tukaj in rada bi jo priporočala še komu. In sva šla.

Gospod menih in njegova gong in metla.

Z lokalnimi busi, vedno tistimi najcenejšimi. Tistimi, ki te prisilijo, da vzameš tableto proti slabosti, ker nasproti tebe mlada mamica z otročkom v naročju že nekaj časa intenzivno bruha. In jedla sva vedno tam, kjer se je prijazna gospa meni-nič-tebi-še-manj z nama suvereno pogovarjala v tajščini in so meniji izgledali nekako takole:

  1. หมูกรอบกับผัก
  2. ซุปก๋วยเตี๋ยว
  3. ต้มยำกุ้ง
  4. ส้มตำ
  5. หมูกรอบกับเห็ด

Eci peci pec …

IMG_1464

Zelenjavna DIY večerja na lokalni tržnici v Chiang Raiu.

Obiskala sva mesteca Thaton, Mae Salong, Ching Rai in Phayao. V enodnevnem trekkingu, ki sva ga izpeljala v lastni režiji, sva obiskala nekaj pristnih gorskih tajskih vasic, ki so izgledale, kot bi nekdo tam zgoraj vanje vrgel malce kitajskega popra, tajskega čilija, mjanmarskih gorčičnih semen in laoških rezancev. Vse v eni okusni, pekoči mineštri.

jagode

Malce pomoči pri izbiranju slastnih gorskih jagod.

Največji izziv na poti je bil ostati vegetarijanec. Za en teden sva se namreč odločila, da ne bova jedla mesa in čeprav je tajska dežela sveže zelenjave in okusnega sadja, ta podoba tukaj v gorah malce zbledi. Saj najdeš kakšne okusne jagode in tu in tam kakšen mango. Pa kakšen list zelene solate in korenček. A iskreno rečeno … prav nič ne bi imel proti, če tudi nikoli več ne bi jedel noodles with vegetables.

IMG_1476

Večerna vožnja po jezeru, kjer ribiči lovijo na povsem enak način, kot na Inle Lake v Myanmaru. Svet je res majhen …

Trodnevni (dve noči) trekkingi, ki jih sicer lahko “kupiš” prek turističnih agencij tukaj v Chiang Maiu, stanejo okoli 3000 THB za dve osebi. Midva sva za enotedenski odklop (šest noči) odštela skupaj 6300 THB. Do the math …