• Wakatobi otočki (Indonezija) – vodič.

    Mogoče ste že kdaj slišali, da ima Indonezija preko 17.000 otokov. Nekateri so zelo turistični kot je Bali, nekateri skrivajo džungelska plemena kot je Siberut, nekateri svoj...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Viza za Filipine.

Filipini, luškana otoška državica, kjer še babice govorijo ameriško, so raj...

Novice in gostujoči prispevki

Južna Afrika

Vse kar moraš vedeti o potovanju v Južno Afriko!

Južna Afrika je znana tudi kot afriška Švica, torej je najbolj...
Islandija

Predlog potovanja: Islandija pozimi.

Islandija – dežela na severu, kjer prevladujejo ovce, zelen mah in...
Mavrična reka, Kolumbija

Mavrična reka v Kolumbiji.

5-barvna reka v Kolumbiji Kdo bi si mislil, da obstaja tole...

Je tajska hrana najboljša na svetu?

Sem dobil prijetno povabilo, da napišem kakšno svojo tajsko izkušnjo. Nič...
Potovanje po Japonski

Japonščina na hitro!

Brzinski tečaj uporabnih japonskih besed Poznate tisti vic, ko Japonec v...
Beli tempelj v mestu Chiang Rai na severu Tajske.

Četrti dan najinega road tripa. Pristala sva v mestu Chiang Rai. Modrega neba nisva videla že več kot mesec dni. V zraku se vije rumenkasto siva megla, ki ob popoldanskem soncu dobi še odtenek rdeče in tik pred sončnim zahodom še roza barve. Razgledov ni. Niti do sesednjega hriba. Tukaj je namreč sezona požiganja. Domačini se ne odlepijo od svojih zaščitnih mask čez usta, midva pa se tolaživa, da “tako malo to ni nič.” In včasih grdo zakašljava.

Beli tempelj v mestu Chiang Rai na severu Tajske.

Obeski za srečo.

Kljub vztrajnim “you should take a taxi, sir“, sva do magičnega Belega templja prišla z lokalnim avtobusom. Sonce je bilo ostra rdeča pika nekje daleč za meglo in iz zvočnikov ob templju se je slišala skoraj apokaliptična glasba. “Pritiče,” sem pristavil.

IMG_1446

Kovančki za srečo.

Premikava se na blef. Avtobusi, ki na Tajskem švigajo v smeri smeri neba dan in noč, nama dajejo svobodo, da lahko raziskujeva. In res je lepo. Drugače, kot o Tajski pravijo najini poprejšnji zapisi. Mirno. Prijazno. Nič divjih besed in agresivinih prodajalcev.

Zanima me, kako bo maja na tajskih otokih …

Najin vegetarijanski roadtrip gre kot po maslu. Pristala sva namreč v mestu, ki očitno velja za prestolnico suhomesnatih izdelkov. Resno? Eno leto sanjam o domači slovenski suhi salami, a ji ne pridem blizu niti na 5000 km, ko pa se enkrat v življenju odločim, da bom za nekaj skromnih dni vegevore, pa BAM! Vsi Kitajci, Myanmarci in Tajci, pozor! Izobesimo suhe salame! Noro …

A še vedno vztrajam! 😉

IMG_1314

Sva v gorski vasici Mae Salong na višini 1800 metrov. Na zahodu gledava Myanmar. Na severu, tam daleč nekje Kitajsko. Na vzhodu Laos. Ljudje okoli naju govorijo bodisi kakšnega izmed dialektov tukajšnjih gorskih plemen, bodisi Kitajsko ali Tajsko. V vsakem primeru se ne razumemo prav dosti. Le tu in tam ujameva angleško besedico, po navadi celo od kakšne starejše ženičke v tradicionalnih plemenskih oblačilih.

IMG_1361

Ker sva želela pobegniti od za turiste organiziranih “trekkingov” v okolici Bangkoka in Chiang Maia, sva danes zjutraj v roke vzela na A4 list natisnjen zemljevid (not to scale!) okoliških vasi, kupila dva litra vode in šla na pot. Kar bo pa bo. Nobenih vstopnin, nobenih vodičev, nobenih v naprej pripravljenih ceremonij za “sprejem gostov”. Sprehodila sva v vas plemena Akha, pa k njihovim sosedom Lahu in zaključila pri Kitajcih na (zaradi odvzema mesa) precej brezokusnih Yunnan rezancih.

IMG_1337

Spet sva ujeta v kulturo čaja. Spijeva ga na litre in temu primerno hitro utripa tudi srce, ko se zvečer vleževa v skromno sobico. Eno najcenejših na tem popotovanju. 2,6 eur za oba. Pa še topel tuš imava. In na WC-ju WC papir. Pa najmehkejšo posteljnino na svetu. In g. Ščurka, ki nama je danes ponoči pojedel suho sadje, ki sva ga včeraj kupila pri teti-ki-nama-je-pripravila-brezplačno-degustacijo-čaja.

 

In saj veš, kaj se zgodi, če popiješ preveč čaja, ne? Evo, šibam

Zbudil sem se nekaj do šestih zjutraj. Ups, napaka. Pasiv. Bil sem zbujen nekaj do šestih zjutraj. Ptički, psi, traktor. To je bil venček narodnih, ki je navsezgodaj zjutraj hrumel okoli lesenega okna najine sobice v mestu Thaton. Mestecu na severu Tajske, le nekaj kilometrov od meje z Myanmarom. Na vasi, pravi tajski vasi.

“Na hribu je tajski budistični tempelj, tam malce naprej pa myanmarski,” je rekla debelušna teta in pridišala po svežem česnu. “Tukaj malce naprej pa je ogromna njiva koruze in česna.” Hvala gospa, bi uganil. In tako se je najin plan napisal kar sam. Najela sva motor (če si glede na svoje četrt konjske moči sploh zasluži takšen naziv) in se podala žgočemu soncu naproti. Ja, danes so temperature dosegle 40ºc, ob dotiku ritnic s sedežem motorja jih je bilo čutiti vsaj še enkrato toliko.

IMG_1284

S takšnimi tetkami so še pogajanja za pisano zapestnico pravo doživetje. Ona po tajsko, midva po slovensko. Ona srečna, midva srečna.

Ob začetku roadtripa sva si poleg tega, da greva v neznano in kar-bo-bo, prisegla še nekaj. Da ne jeva mesa. Da poskušava prihraniti vsaj kakšno prašičkovo nogo ali kos kurjih prsi. Torej: Vegetarijanski roadtrip. Toliko, da preizkusiva sebe in preizkusiva ruralno Tajsko, če zmore zadovoljiti tudi mesu nasprotujočim brbončicam. Za enkrat nama/ji gre več kot zadovoljivo.

Če se ne bi motor ustavil sredi 40 % vzpona (seveda dramaturško pretiravam), bi naredila še kakšen kilometer več, tako pa sva se ustavila nekje pri številki 100 (dramaturški realizem). V to vas in ono. Do te prijazne tete po pomarančne, do tiste na kosilo, k tej po vodo in k oni zgolj z vprašanjem kje sva? in kam naprej?

IMG_1277

Na meji med Tajsko in Myanmarov. Le nekaj kilometrov od kraja, kamor nama na potovanju po Myanmru, oktobra lani, ni uspelo priti.

Čuti se vpliv Myanmara. Ni več cvetočih, mamljivih in že na pogled okusnih tajskih jedi. Ni več popularne korejske glasbe in telenovel na televiziji. Ni televizij. Predvse pa … ni več turistov naveličanih obrazov. Bangkok in Chiang Mai sta super, vendar zahtevata čas in predanost. Milijone turistov, ki se na leto zgrne v ta del Tajske, briše iskrene tajske nasmehe in na njihove mesta postavlja brezizrazne, z botoksom napolnjene imitatorje. Le 150 km stran in nekaj zavitih ovinkov navkreber, pa spet slišiva Hello!, Good luck! in How are you?.

Na najinem popotovanju so se nama ravno Tajci zdeli najbolj nedostopni, odmaknjeni, morda celo naveličani. En dan tukaj in že spreminjava mnenje. Juhuhu!