• Uvod v tvoje potovanje v Oman.

    A ste že kaj navdušeni nad Omanom? Priznajte, da vsaaaaaaj malo. 🙂 Oman je država, ki je Slovencem definitivno pisana na kožo. Letalske karte so ugodne, če...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Senegal 2 top

Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz...
Cover Senegal 1 del

Zgodbe iz Afrike, 1. del: Živjo, Senegal.

Afrika. Kontinent na katerem (z izjemo Zanzibarja) še nisva bila. Kontinent,...

Na popotovanje v Azijo z 12 tednov staro Evo

Prihod dojenčka številne starše za dalj časa odvrne od potovanj. Za...
Švica

5 slikovitih gorskih poti v Švici.

Veva, na kaj pomisliš, ko slišiš besedo Švica – “Ja, saj...
top amsterdam

Skok v Amsterdam!

Čudoviti Amsterdam s svojimi rečnimi kanali, coffee shopi in tisoči koles...

Velike nahbrtnike sva znova pustila kar nekje, se vsedla na prvo prevozno sredstvo in se podala raziskovanju naproti.

“Kam greva?”
“Kar nekam.”
“Kakšne 3 do 4 urice stran, ok?
“OK.”

3,5 ure stran od Luang Prabanga, idiličnega mesta, kjer sva preživela laoško novo leto, leži obvodna vasica Nong Khiaw. Ker sva v zemljevid Laosa bolščala znatno premalo, odzven imena ni imel priokusa. Pač, še eno mestece v Laosu. Še eno naselje lesenih kolib, prijaznih domačinov in za odtenek predrage hrane srednje dobrega okusa.

In potem zagledava tole …

Potovanje v Laos. Nong Khiaw.

Paleta za največje egoiste med slikarji.

In tole …

Potovanje v Laos. Nong Khiaw.

… da te potegne vase.

In za na konec nama pomaha še sonce. In gre. Takole …

Potovanje v Laos. Nong Khiaw.

Nong Khiew. Vasica nekje na koncu ceste. Od tu naprej greva le še po reki.

Ravno danes sva se pogovarjala, da bo morda en mesec v Laosu malce preveč. “Res je lep in poseben, a postane monoton.” Vzamem nazaj. In čeprav ena lastovka še ne prinese pomladi, mislim, da se bo najino raziskovanje po reki navzgor izkazalo za nežno božanje očesnih mrežnic.

Praznovanje novega leta v Laosu.

Premikanje po Luang Prabangu, mestu nekje na severu Laosa, je te dni onemogočeno. Na vsakem vogalu je zasedo postavila skupina otrok, njihovih starejših bratov, očetov, dedkov, babic in policajev, ki vsak s svojim škafom vode čakajo na mimoidoče. Na motorjih, v avtomobilih, v rikšah. Peš, s kolesom. Ni važno. Kdor prvi pride, desetkrat melje. Vodo. Če ima srečo, dobi “pošiljko” le iz manjših vrčev. A če se na horizontu pojavi obris rikše polne turistov, se napolnijo velika vedra. In vsi v nizko prežo.

“Tuk-tuk, tuk-tuk,” se je zadrl tale zraven mene.
In smo čakali. Še 50 metrov. Še 30. Še 10.
“Zdaaaaaj!” so zakričali. In napadli. V žargonu vojaških spopadov, bi rekli skoraj neusmiljeno.

(Video posnetek praznovanja si lahko ogledaš na najini Facebook strani.)

Praznovanje novega leta v Laosu.

Naša zaseda. V bistvu so bili to zaposleni v banki, banka seveda odprta, oni pa na ulici. Juhuhu!

Praznovanje novega leta se začne že zjutraj. Zgodaj zjutraj. Verjetno zvočnike na ulico postavijo dedki, ki vstanejo s soncem in si privoščijo prvi jutranji cigaret. In potem gre zares. Mesto ne le danes, temveč že teden dni prej in, kot pravijo, še nekaj dni za tem živi za tole mokro praznovanje.

Budisti leta štejejo od trenutka, ko je Buddha doživel nirvano. In zato novoletno rajanje ni obarvano le v cestne vragolije, temveč ima tudi globok verski pomen. Kakšen? Iskreno povedano, ne vem. 🙂 Vsi sicer govorijo o obisku tega in onega templja, pa te ceremonije in grajenja peščene stupe na obali reke Mekong, pa vendar se zdi, da je bilo danes mesto kljub vsemu obarvano izključno v norčave barve. Morda jutri …

GOPR0554

Najlažje pa za vrat. Gospod pa hladen ko špricer. 🙂

Najin je dan je trajal od 8. ure zjutraj do natanko 15. ure popoldan, ko sva izmučena in še vedno premočena do kosti popadala v posteljo. Živiva v najcenejšem guesthousu v mestu in najina sobica je velika ravno za eno posteljo in dva nahrbtnika. In super je! Ravno toliko, kot potrebujeva.

Potovanje v Laos

“Ta je vaš?” sva v kvazi govorici gluhonemih vprašala dekle, staro nič več kot 25 let, ki je v rokah pestvala v umazano cunjico oblečeno dojenčico.
Pomikala je. “Štiri,” je pokazala s prsti.
“Štiri mesece je stara?” sva vprašala.
Ja. “Šest,” je nadaljevala.
“Šest kaj?”
“Šest,” reče v njihovem jeziku in s prstom pokaže na šest otrok. Nekaj jih spi v njeni mini trgovinici, nekaj jih skače še zunaj po lužah.
“Šest otrok imate?” začudeno vpraša Katka.
Pokima.

Če dobro pogleš, boš videl pred svojo leseno hišico čepeti dedka in babico.

Če dobro pogledaš, boš videl pred svojo leseno hišico čepeti dedka in babico.

Zdi se, kot da preživetje odmaknjenih laoških vasic sloni na intenzivnem razmnoževanju. Ljudi in živali. Pa saj to je seveda nadvse logično, a v takšni meri? Vasi so polne, res polne otrok. Razmerje otroci:mamice mora biti vsaj 10:1.

In da o živalih sploh ne govorim. Vsaka druga prasica s seski podrsava po blatnih tleh, vsaka tretja psica je debela, kot balon in pri vsakem koraku moraš biti nadvse previden, da ne pohodiš kakšnega ravno zvaljenega piščančka.

Ful sem vesel, da sem lahko tale zadnji odstavek napisal brez slabe vesti in ne da bi me Buddha dvakrat okol kepe. 😉

IMG_2046

Dveletni mulc ppleza po drevesu, malo mlajši od njega pobira riž iz blata pa v usta, tretji teče s preveliko hitrostjo bos po hribu navzdol. Mamica pa se samo prijetno smehlja.

Po deževni (beri: orkanski) noči smo zapustili vasico Brezimena in po razmočenih potkah nadaljevali romanje. Tokrat v vasico plemena hmong. Plemena, ki je, po pričevanju slabo angleško govorečega vodnika, prišlo v te konce z juga Kitajske in se leta 1954 (ali pa 1960) za tukajšnjo zemljo odkupilo s tremi konji (ali pa so oni dobili tri konje), prav tako pa so ta isti čas Američanom zagotavljali neomejeno količino opija (ali pa so Američani njih napadli zaradi opija).

“Tukaj bosta spala,” nama je rekel in pokazal v zgornje nadstropje lesene hiše.
“Super,” sem odgovoril. “Pa še diši.” Resnica je, da ni smrdelo.
“In kaj bova sedaj?” je vprašala Katka.
Skomig z rameni.

In tako je tudi bilo. Dan, večer in noč v vasici, katerih ulicam kraljujejo otročki, odrasli pa se le tu in tam pokažejo izza lesenih vrat lesene hiške. Le tu in tam na plano pokuka nekdo z ogromno puško, kakšna mamica s pletilkami v rokah ali babica s košaro polno dobrot iz gozda in sosednje njive. Le tu in tam kdo dvigne glavo izza grmovja in preveri, če lahko na svojem WC-ju počepi še malce dlje.

IMG_2071

Najino prenočišče. Pod nama pa pujsi in ostalo domače živadovje.

In minevajo dnevi, tedni, meseci in leta. Bolj kot sem se poskušal postaviti v njihovo kožo, manj sem se znašel sam s svojimi vrednotami. Svet se zdi, kot da je padel na glavo. Očetje varujejo novorojenčke, mamice s težkimi sekirami podirajo drevesa in kopljejo luknjo za novo leseno hišo. Ob večerih se razširjena družina zbere v kolibi, kjer po tleh ni parketa, le razmočeno blato in skupaj je. Riž in nekaj za čez. Bananine cvetove, bambus, praprot iz gozda. Morda kakšen gomolj ali korenino.

Na srečo je tisto noč deževalo še močneje. Grmelo še glasneje. In bliskalo še mogočneje. Cenim priložnost, da lahko doživljam trenutke, ob katerih se zamaje moja realnost.