• Uvod v tvoje potovanje na Islandijo

    Najpomembnejši podatek na začetek: 7-dnevno potovanje po Islandiji je bilo eno najinih najbolj zanimivih, nepričakovanih, estetskih, norih, ekstatičnih in ja tudi dragih potovanj ever. Do zadnjega je...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Vulkan Concepcion na otoku Ometepe

Predlog potovanja: Nikaragva.

Slike in besedilo: Sandra in Bojan, blumarblevagabonds.com Sandra in Bojan sta...
Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...
Senegal 2 top

Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz...

Zen veja budizma, ki si je na Japonsko nekoč davno tega svojo pot utrla s Kitajske, “ni religija,” ob večernem čaju poudari Osho-san. “Je filozofija.” Nasmehne se in z nasmehom do ušes doda še: “Eeeeeeee, težka filozofija.”

Ura je 18:30. Nekje za belo-sivimi deževnimi je sonce ravnokar padlo za horizont in objeli so nas tema, prijeten hlad in vonj po praženem čaju. Sedimo na tleh ob ognjišču, vsak s svojo skodelico. Osho-san, njegova žena, njegov učenec in midva. Nekje nad nami tiktata starinska ura in le tu in tam ujamemo zvok težkih deževnih kapelj v trenutku, ko se zlijejo po drobcenih javorjevih listih.

Najin prvi večer je. Ne le, da ne veva točno kje sva, ne veva s kom sediva, prav tako nama niti približno ni jasno, kaj točno počneva. Pustiva, da pogovor steče po strugi, ki jo bo izbral sam.

Zen tempelj, Kyoto. Japonska.

V templju sva naredila cele tri fotke. Tole je druga. Včasih pač čutiš, da po nečem ni potrebe. Od leve proti meni: Učenec Es-san, menih Osho-san, njegova žena Clara, Katka in jaz.

“Slovenija,” reče navdušeno in iz omare potegne star kitajski atlas in na Ljubljano prilepi rumeno nalepko. “Etoooo, Slovenija.” In se je začelo. Težko si je predstavljati, da lahko v dobri uri pogovora nekoga tako iskreno zanima vse o tvoji državi. Kako blizu je Trst? Ali število prebivalcev raste? Lahko vodo pijete s pipe? So v vaših rekah postrvi? Koliko je brezposelnih? Imate dobro pivo? Študenti imajo štipendije? Tvoja babica kadi? Koliko stane kava? Koliko snega zapade v Ljubljani? In še, in še, in še.

Poenostavljena definicija zen filozofije pravi, da njeni zagovorniki resnico iščejo prek rigidnih in izjemno strogih praks meditacije in dela.

“Katja-san, pod tuš!”
“Mitja-san, pod tuš.”

Večerna meditacija

In ko je ura odbila osemkrat in naznanila, da se čez 5 minut začne naš prvi večerni zazen, je bilo čaja dovolj, pogovora dovolj in že so pod našimi hitrimi stopali zaškripale deske v templju. Umiti zobe, pripraviti postelje, naliti vodo za med spanjem, razpreti mrežo proti komarjem, obleči se za večerno meditacijo …

Vstop v svetišče templja je ceremonialno. Stopiš pred oltar, na prsih skleneš dlani in se v pasu prepogneš nizko, kolikor je mogoče. V kotu te čaka tvoja blazina, do katere ne odstopicljaš po hipotenuzi. O, ne! S sklenjenimi rokami se tja podaš najprej po kateti a, za njo še po b. Ko prispeš do cilja, se najprej prikloniš blazini, se obrneš za 180º in se prikloniš še navzven, dvorišču. Vsedeš se “po turško” in čakaš na tlesk deščic in štirikratni odzven zvončkov, ki naznanjajo prvi zazen.

Za razliko od večine oblik sedeče meditacije, pri zazenu oči ne zapreš, temveč jih pustiš odpre. Morda se na prvi pogled (dobesedno) to ne zdi kakšen poseben zalogaj, a po 20. minuti verjamem, da bi se naša mnenja zedinila. Ne le, da je bistvo zazena, da telesa ne premikaš, kar pomeni tudi čim manj pomežikov, z odprtimi očmi tudi mislim ne dovoliš, da bi se vsaj za trenutek, en kratek trenutek lahko spočile.

Slika, ki nastaja na naši mrežnici ni le črna pega, temveč vidiš vse tisto, kar te obdaja. Mah, javor, pesek, zvezde, blazina pred menoj, Katkina desna roka, leseni steber, prižgana sveča proti komarjem … a je tukaj veliko komarjev, a na Japonskem je malarija, mogoče na kakšnem otoku, kaj se rima na otok, potok, a v majhnih potokih živijo postrvi, kaj se rima na postrv, nimam pojma, večerja sploh ni bila tako slaba, kaj bi dal za kakšno dobro vino, a Cvičkarija še obstaja, kaj smo se ga enkrat napili, kje so kaj bivši cimri, a že ima kdo otro… Pazi! Skoncentrijaj se. Tlesk. Cing, cing. Prvi 24-minutni zazen je mimo. Shit! Sledi drugi in po nekaj minutnem premoru za zadnje straniščne opravke in pošten preteg hrbtenice še tretji. Slabo!

“Lahko noč,” ob koncu reče Osho-san. “Se vidimo jutri ob 4:50.”

In luči v zen templju ob gozdiščku nekje na Japonskem se nemo ugasnejo. In z njimi tudi utrujena midva.

“Tvoji čevlji pa naj bodo zloženi takole,” je pripomnil, počepnil, jih poravnal in po lesenih stopnicah odkorakal pred nama v tempelj. Oblečen je bil v modro haljo, po glavi pobrit in z drobnimi japonskimi očali na nosu. “Dobrodošla. Sem vaju pričakoval.”

Zen. Umirjenost. Sproščenost. Preprostost. Prijetna ambientalna glasba. Vse to, kajne? Resnica je na drugem koncu premice …

Fumonken je manjši zen tempelj na obrobju Kyota. Lesena hiša z nekaj pregradami iz riževega papirja, kuhinjo, kopalnico, petimi sobami s tatamiji, vrtom, zen vrtičkom, sobo za čaj z ognjiščem imenovanim inori in glavno sobo, ki služi kot svetišče. V njem živijo japonski menih star 43 let, njegova žena – Francozinja – in dva učenca. Vsak od njih ima svojo sobo.

Urnik v zen templju

Le redko sprejmejo goste, ki v templju ne smejo ostati manj kot 3 in ne več kot 7 dni. Za vse goste veljajo ista pravila, iste prepovedi, iste zapovedi, iste dolžnosti in isti urnik:

04:50 – Bujenje, stranišče in umivanje zob
05:05 – Prepevanje jutranjih suter
05:30 – Prvi 24-minutni jutranji zazen
05:55 – Drugi 24-minutni jutranji zazen
06:30 – Čiščenje
07:00 – Zajtrk
07:30 – Pogovor ob čaju
09:00 – Prosto do 16:30

16:30 – Delo v templju
18:00 – Večerja
18:30 – Pogovor ob čaju in tuširanje
20:05 – Prvi 24-minutni večerni zazen
20:30 – Drugi 24-minutni večerni zazen
20:55 – Umivanje zob
21:05 – Tretji 24-minutni večerni zazen
21:30 – Spanje

“Izvoli Mitja-san,” je rekel in mi po kratkem sprehodu skozi templej predal žagico dolžine moje dlani. “Za templjem te čakajo drva. Preden začneš, se preobleči v kimono. Hodi bos. Če začne deževati, se prestavi pod streho, dobiš novo nalogo. Drva nareži na dolžino 25 centimetrov. Reži ravno. Zloži jih pod streho. Hai!

Še vedel nisem, kako mu je ime, kaj šele kje sem, pa sem že sedel na zadnjem dvorišču zen templja in z žagico simbolične velikosti žagal pošteno debel hlod. Ravno gor, ravno dol. Ni uspelo. Še enkrat. Bolje. Še enkrat. Še enkrat. Še enkrat.

“Končaj. Čas je za večerjo,” je rekel. “Umij si roke in prisedi.”

Svetišče v sredini templja s pogledom za zen vrtiček.

V podaljšanem delu kuhinje smo pokleknili ob nizko leseno mizo. Menih, ime mu je Osho-san, njegova žena, Clara, učenca Es-san in Sho-san, Katka in jaz. Pred vsakega od nas je bil postavljen set krožnikov pokrit z lesenimi palčkami in drobno kuhinjsko brisačo. Na mizi so stali trije večji in en manjši lonec.

Večerja po strogih pravilih

“Dobro glejta in ponavljajta za mano,” je rekel Osho-san, sklenil dlani pred obrazom, se priklonil, prijel dve deščici, jih glasno tlesknil eno ob drugo in začel s hitrim in glasnim recitiranjem suter (No Mo San Man Da Moto Nan Oha Ra Chi Koto Sha Sono Nan To ji To En Gya Gya Gya Ki Gya … in če ti uspe izgovoriti vsaj pet zlogov na sekundo, boš blizu dejanske hitrosti recitiranja). Medtem pa krožnike k čelu, nazaj na mizo, brisačka na levo koleno, palčke po kotom 45º na desno – ozek del usmerjen stran od mize, krožnike prevrnemo v desno roko in najprej velikega tiho postavimo na levo, srednjega na sredino, najmanjšega na desno in vanj še drugega po velikosti. Vse to v manj kot 10 sekundah. Nihče ne zamuja, vsi smo 120 % skoncentrirani.

Hai!” reče, še enkrat sklene dlani in začneš z nalaganjem hrane. Pred seboj imaš tri skodelice. Vsaka služi svojemu namenu. Prva je za riž, druga za miso juho, tretja za prilogo in pickle (koščke fermentirane zelenjave).

Pravila za večerjo so sledeča. Hrano si vzameš v treh krogih. Vsak krog napolniš vse skodelice, in sicer moraš vsako napolniti natanko z dvema zajemoma hrane. Pred vsakim nadevom se prikloniš hrani, ki jo jemlješ. Riž – priklon in dva zajema, juha – priklon in dva zajema, priloga – priklon in dva zajema. Ko si vsi ob mizi nadevajo hrano, Osho-san udari s paličicami in prične se prvi krog.

Na začetku vsakega kroga najprej z obema rokama dvigneš skodelico riža, jo poneseš blizu k ustom in s palčkami trikrat zajameš. Po tem lahko riž odložiš in ješ dalje. Ko ješ, ješ v tišini. Skodelice dviguješ in odlagaš čim tišje. In kar je najpomembneje – ješ kolikor hitro lahko. Vsak krog moraš pojesti vse, razen enega koščka pickla. Tega hraniš za konec. Ko si v enem krogu pojedel vse, palčke primeš v desno roko in roko položiš na desno nogo. Ko zadnji zaključi krog, palčke pod pravilnim prej omenjenim kotom položiš na mizo in začneš z nalagnjem hrane za drugi krog. Prikloniš se, iz vsakega lonca zajameš po dvakrat …

“Katja-san, palčke niso pod pravim kotom.”
“Mitja-san, daj skodelico bliže k ustom.”
“Katja-san, tiše odlagaj skodelice.”
“Mitja-san, pozabil si se prikloniti.”

Po koncu trtjega, zadnjega kroga je čas za čiščenje skodelic. Ob vnovičnem recitiranju suter nam Osho-san v največjo skodelico nalije vročo vodo. Naliva jo dokler mu z dvignjeno dlanjo ne signaliziramo, da je dovolj. V veliko posodico daš tisti košček pickla, ki si ga prihranil skozi večerjo in z njim pomiješ najmanjšo skodelico. Skodelico obrišeš v brisačko in najmanjšo zložiš vanjo. Vodo pretočiš iz velike skodelice v srednjo. V srednji s koščkom umiješ veliko in vodo iz srednje preliješ v veliko. V veliki umiješ srednjo, jo obrišeš in tiho položiš na že umiti manjši skodelici. Za konec iz velike skodelice s palčkami dvigneš košček pickla, ga poješ in spiješ vodo, s katero si umil skodelice. Obrišeš še zadnjo skodelico, jih skupaj lepo zložene položiš na mizo, nanje postaviš palčke, čez njih brisačko, se prikloniš in zaključiš.

Hai!” je rekel Osho-san. “Čas za pogovor in čaj …”

(Se nadaljuje.)

V Kyotu objstaja prav poseben predel, ki mu še dandanes utrip dajejo gejše in maike. Uličice so ozke, hiše lesene in z vseh strani diši po čaju in slaščicah. Stopnice gor in stopnice dol. Pa tale potka do tega templja in tale potka navzdol do japonskega vrtička.

IMG_3593

Japonska dekleta se v Kyotu za vikend oblečejo v gejše in se sprehajajo po mestu.

Spet sva ogulila podplate. Vožnje z lokalnimi busi so v Kyotu začuda še dražje kot v Ljubljani, zato se je tehtnica suvereno premaknila na stran “investirajva v hrano”. Pa sva hodila in hodila. In jedla in jedla.

IMG_3563

Ozke uličice in lesene tradicionalne čajne hiše.

Že pred dobrim mesecem sva se po priporočilu prijateljice Natalije povezala z menihom iz zen templja eno uro stran od Kyota. Ker v templju veljajo zelo stroga pravila, sva se morala sprva prav pošteno dokazati, da si je menih sploh vzel čas in prisluhnil najini želji po zen meditaciji. “Ostati morata vsaj nekaj dni!” je dejal najprej. In potem je izvedel, da sva par. “Ne sprejemam parov!” Pa sva ga prepričala, da bo vse vredu. “Urnik je zelo strog!” je dodal še na koncu. Sva mu zatrdila, da razumeva in končno je popustil.

IMG_3590

Pogled na Kyoto.

Jutri greva tja. Za 5 dni. Kako bo? Nimava pojma. Kaj bomo tam počeli? Kdo bi vedel. Kaj bomo jedli? Vem le to, da znova spet le dvakrat na dan. Nekaj simboličnega.

Po indijskem ahsramu in tajskem budističnem templju bo tale japonska zen izkušnja zagotovo znova nekaj, kar nama bo dalo po p****. Ampak to je to! To! Je! To!