Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...

Sedela sva na postelji v majhni sobici v laoškem mestecu Luang Prabang. Ker je na ulicah že četrti dan zapored potekalo divje praznovanje novega leta 2559 in so bili vsakršni premiki po mestu skrajno oteženi, midva pa že zelo utrujena od vseh prevrnjenih veder vode, sva se odločila dokončno skovati načrt za zadnji mesec najinega potovanja. Indija. Ja, Indija.

“Kako pa bova prišla iz Delhija do Leha?” je vprašala Katka.
“Ravno berem, da je najbolje vzeti kar avtobus. Sicer traja dva dni, vmes enkrat prespiš, ampak je pa prav gotovo najcenejša opcija,” sem odgovoril.
“Kaj pa letalo?”
“Sekunda.”

Poglejte te navdušene oči polne pričakovanj! :)

In sem odklikal v virtualni svet. In klikal in klikal. Nekje na drugem koncu predora sem slišal Katkin glas, ki je po večkratnem poskusu zdaj že dokočno zahteval odgovor, moje misli pa so bile drugje. Ne na zahodu v Indiji. Ne, ne. Moje misli so vzhajale s soncem nekje nad Tokijem.

“Imam eno radikalno idejo,” sem končno pribil.

In čez 10 minut sva na mail dobila potrdilo o nakupu letalske karte Bangkok (Tajska) – Fukuoka (Japonska). Ja, resno, Fukuoka! Letiva 1. junija dopoldan. 150 eur, enosmerna vozovnica. Pristaneva v glavnem mestu otoka Kyushu in tam začneva najino 40-dnevno potovanje po deželi, ki bi se od Indije težko razlikovala še kaj bolj. Velja za najbolj varno, najbolj čisto. Pa tudi najbolj ustrežljivo in pošteno.

In kakšen je najin plan? Na Japonskem bova preživela 40 dni. In če se je 40 dni za Indijo slišalo znatno premalo, se ob vseh informacijah o tem, kako draga je tale Japonska, zdi že samo preživetje teh nekaj tednov ogromen zalogaj. Preteklih 16 mesecev sva se držala matre dnevnega budgeta med 25 in 35 eur na dan, na Japonskem bova za ta denar dobila le prenočišče. Kje je šele hrana, kakšni ogledi, razvajanja in predvsem prevoz. Prevoz je pregrešno drag. 21-dnevna vozovnica za sicer neomejeno vožnjo z vlaki stane skoraj 500 eur. 500 eur = en mesec v Indiji. All inclusive.

Želja po potovanju na Japonsko je začela tleti že na Filipinih ob druženju z Natašo, ki je tam preživela kar dva meseca in se uspešno spoprijela z vsemi finančnimi zagonetkami. Štopala je, kampirala, spoznavala prijetne ljudi prek couchsurfinga. “Nič ni nemogoče,” sem rekel takrat. Prikimala je.

Rada si postavljava cilje in tokratni cilj potovanja po Japonski je objava nove breplačne e-knjige, v kateri se bova lotila mita, da je Japonska za backpackerje predraga in posledično nedostopna. Preizkusila bova vse. Malo bova stradala, malo jedla kot gurmana. Spala bova v parkih in tudi kakšnem ryokanu. Peljala se bova z vlaki, avtobusi in večkrat iztegnila še palec. Kakšni bodo stroški potovanja v tem trenutku težko napoveva, vsekakor pa sva v fazi All in MODE: ON.

Koh Samui, Tajska.

Lani poleti sva pristala v Jakarti, glavnem mestu Indonezije. Katka je brskala po Instagramu in navdušeno razlagala o nekem Kevinandi in neki Kadek in nekem Rizagu.

“Uau, kakšne fotke!” sem ujel. “Noro, obvladajo!” ali pa “Kako jim to uspe?!”

Pa sva jim poslala sporočilo, malce počakala in čez nekaj ur že klepetala z njimi v eni izmed uličnih restavracij na Jalan Jaksi v središču mesta. Skupni interesi, skupni cilji, skupne želje. In smo postali prijatelji.

Pred nekaj dnevi, nekaj ur po tem, ko sva prispela na Koh Samuiu, sva od Kevinande dobila sporočilo: “O, na Koh Samuiu sta? Nujno se morata dobiti z Davidom. Nujno!” In sva se. Prvič na večerji in pivu, drugič na celodnevnem izletu po otoku. David je namreč že leto in pol vodič na tem tropskem otočku in prav lepo se je prepustiti vodenju nekomu, ki točno ve, kaj potrebujeva. Samotne plaže, dolge pomole, pisane sončne zahode. Dobro lokalno hrano, tišino budističnih templjev in za konec še ledeno hladno pivo.

A ker naju čakata še dva otočka, sva se danes premaknila dalje. Na Koh Phangan. Pravijo, da je lepši, da je pristnejši, da je dražji. Za prvo in drugo ne vem, a s tretjim se na srečo za enkrat še ne strinjam. Spiva za 2,8 eur na osebo, jeva za ravno toliko. Skačem od veselja, ker je ob meni gospodična Tole-lahko-dobiva-še-ceneje aka Katka. 🙂

Kako jim uspe? Kako? Poznajo taprave ljudi? Imajo samo še eno ledvico? V velikih torbah “švercajo” heroin? Kako? Kako nekaterim uspe živeti na rajskem otoku ujetem med valove turkiznega morja? In zakaj tisti drugi na drugem koncu sveta ta isti trenutek vse svoje premoženje, čas in energijo vlagajo v sterilno stekleno pisarno s pogledom na sosednji nebotičnih, preosvetlen jumbo za tanovi Lexus in krpico zelenega parka tam nekje v daljavi.

Ne vem. In ne razumem. Pa bi dal vse, da bi mi nekoč uspelo pripadati skupini prvih. Ljudje, million dollar view pisarne so tukaj praktično zastonj. In ne, ne potrebuješ Lexusa, je dovolj kolo. Nebotičnikov ni, a če si zaželiš adrenalina z višine, lahko v vsakem trenutku splezaš po kokos na palmo. Saj ne, da ni skrbi. Le drugačne so. Ne znam jih popredalčkati, a bi rekel predvsem … nerakotvorne.

Najbrž bi se naveličal. Najbrž. Po kakšnem letu, dveh desetih.

Če mi enkrat uspe, se javim po letu, dveh, desetih.