Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...

Zanimiv je občutek, ko spomin v zavest zmore priklicati le še doživetja, obraze, okuse in občutke s poti. Saj ne, da svet pred potovanjem za naju ni obstajal. Daleč od tega. Le tako neskončno prijetno se je preprustiti vsem novim dražljajem, da naju objemajo še tedne, mesece in zdaj že leta kasneje.

100 dni se je zdela prelomnica, kmalu je bilo pol leta. Nato pa črna luknja in ko sva glavo pomolila iz nje na drugem koncu sveta, je bilo naokoli že leto. Bova zdržala še malo? Nič ni nemogoče. In je tukaj 500 dni. Nekdo je na najini Facebook strani napisal, da sva skupaj nepretrgoma že 12000 ur. Katki se zdi to normalno, meni se zdi … ogromno.

Ko se spomnim na najin prepirček januarja 2014 nekje na Šrilanki in kako se nama je takrat zdelo, da se pod močjo novega tsunamija podira svet, se samo nasmehnem in si v mislih pošljem eno pošteno zaušnico.

Ura je 20:30. Kapitan še vedno ni zapeljal v pristanišče. Še vedno sva nekje sredi morja, med (pre)velikimi valovi in temno grozečo nevihto. Nagnem se čez ograjo ladje in bruham. Špagete. Jebemtiš, pa je šlo 70 bahtov po gobe. Brez gob. Samo paradižnikova omaka, je ceneje. Katka se naslanja na leseno steno in nepremično bolšči v horizont. Ladja pa gor in dol. In gor in dol. Gor in dol …

Potapljanje, Koh Tao (Tasjka)

Uteži so. Zrak imaš. Jopič drži. Gremo v vodo!

15 ur prej.

Ura je 5:10 zjutraj in z motorjem frčiva na drugo stran otoka. Na zbor. Zbor tistih, ki bomo zajahali prvo jutranjo ladjo in se podali podvodnim avanturam naproti.

“Danes vas čakajo trije potopi,” reče Tom, najin inštruktor. “Dva dopoldan in zadnji zvečer, ko se stemni.”

Čeprav je potapljanje drag šport, se nikakor nisva mogla upreti skušnjavi, da se na otoku, ki nad in pod vodo diha zgolj za potapljanje, ne bi na minus toliko-in-toliko potopila tudi midva.

“A greva na dva potopa?”
“Koliko naju stane?”
“60 eur za oba skupaj.”
“Kaj pa štirje?”
“100 eur za oba.”

Manj kot minuta tišine.

“Kaj pa če narediva kar nadaljevalni tečaj?”

Na potopljeni vojaški ladji

Ura je 6:35 zjutraj. Z napihnjenimi jopiči lebdimo v mirni vodi, boža nas sonce in greje toplo morje.

“To bo vaš najgloblji potop,” reče Tom. “30 metrov pod gladino. Umirite se. Dihajte. Želim vam prijeten potop in se vidimo spodaj.”

Pa smo šli. Počasi proti dnu. Katka na moji levi, Tom pred mano. Moje oči pa prilepljene na merilec globine. -10 metrov. Tu sva že bila. -15 metrov. Vse OK. -20 metrov. Samo dva metra globlje kot ponavadi. Ni panike. -25 metrov. Pogledam gor. Podobno kot če na lestvi pogledaš dol. Ne pogledaš. Manjši stisk v prsih. -28 metrov. Vidljivost je padla na zgolj nekaj metrov. Kje je Katka? Sranje! Kje je Katka? Levo, desno. Levo, desno. Gor, dol. Našel zgoraj levo. Vse OK? Vse OK. -29 metrov. Mrmram si mashup teme od Smrkcev in A je to.***

Potapljanje, Koh tao (Tajska)

Včasih nama uspe … ujeti trenutek popolne sproščenosti.

-30,6 metrov. Pogledam gor. Skozi plasti turkiznega morja tudi sonce dobi svetniški sij. Pokažemo si, da smo OK. In gremo. Na raziskovanje dna tropskega morja. Mimo koral, ki jih zgolj z dihalko v ustih ne vidiš. Mimo rib, ki so nad najino pojavo tam spodaj presenečene vsaj toliko kot midva sama. Mimo topa na krovu ameriške vojaške ladje. Ammmm, what?

Tema, nevihta, mi pa spodaj

Ura je 18:55. Z napihnjenimi jopiči lebdimo v razburkanem morju. Sonce je ravnokar padlo čez horizont in Koh Tao je objela tema. Od nekje slišim Tomov glas, ki nam pošilja navodila za najin zadnji potop. Nočni. Ujamem “25 metrov”, “ostanite skupaj, “se vidim spodaj”. In še blup, blup, blup.

Vse kar vidim osvetljuje moja drobna svetilka. Svetim navzdol proti dnu, ki ga ni. Diham počasi in poskušam možgane preprčati, da ni razloga za paniko. Oni pa po svoje. “Pa poglej kje si, budalo! 25 metrov pod vodo. Tema je, močan tok. Odneslo te bo. A sploh veš, kje je Katka? In vse kar imaš, je tale cevka v tvojih ustih in nekaj zraka v bombi na hrbtu. In ti temu zaupaš? A si gledal kdaj ono oddajo Seconds from Disaster? No to!”

Tom vpraša, če sem OK. Zblefiram, da sem. Zaliva me mešanica klastrofobije, maratonske zadihanosti in kurje slepote. Popolna kombinacija za popoln potop.

Prepustim se morju in vsak peti trenutek se zavem privilegija, ki mi je ravnokar dan. Lebdim v breztežnostnem prostoru, okoli mene švigajo snopi svetlobe in rišejo sceno iz novega Jamesa Bonda, s Katko se čutim povezanega kot še nikoli. Vsa čutila so na 120 % svojih zmogljivosti. Nekdo je na tole balo sena raztresel tisoče šivank.

Potapljanje, Koh Tao (Tasjka)

Sail Rock – menda najboljša lokacija za potapljanje na tem delu sveta. 2 uri vožnje tja in še 2 uri nazaj po razburkanem morju se je vsekakor izplačalo!

Kapitan, ne seri!

Ura je 6:30 zjutraj, novega dne. Ladja se še zmeraj maje. Leživa v postelji v najinem bungalovu in prepričujeva kapitana, naj že končno zapelje v pristanišče. Ne jebe. S polno močjo novemu zibajočemu dnevu naproti.

***
Katka: “A veš, da sem imela nitrogen narcosis na -30 metrih!”
Mic: “Ja? Kaj pa je bilo?”
Katka: “Slišala sem neko glasbo in nekakšen talkshow.”
Mic: “…”

Koh Tao je natanko tisočkrat manjši od Slovenije. 21 kvadratnih kilometrov. Čeprav zveni malo, pa je ta Želvji otok, kot se prevede njegovo ime, prava logistična zagonetka. Že res, da se prav na vseh smereh (in podsmereh) neba rišejo rajske plaže, a do njih vodi ozka wannabe betonska cestica, ki jo bodo zanamci čez 500 let izčopičali izpod koral in jo uvrstili pod arhiv “Vlakci smrti”.

Dan sva preživela na plaži Hin Wong. Oddaljeni 3 kilometre. Povedano drugače, oddaljeni eno uro vožnje. A bilo je vredno. Ne duha ne sluha o trumah turistov z drugega dela otoka. Korale, ki jih je pobruhala mavrica in ribe, ki so si naju ogledovale ravno tako radovedno, kot midva njih.

Koh Tao, Tajska.

Tihi krik. No, al’ pa jodlanje. Nekaj od tega. 🙂

In tišina. Tišina tik ob morski gladini je … sladka.