• Uvod v tvoje potovanje na Islandijo

    Najpomembnejši podatek na začetek: 7-dnevno potovanje po Islandiji je bilo eno najinih najbolj zanimivih, nepričakovanih, estetskih, norih, ekstatičnih in ja tudi dragih potovanj ever. Do zadnjega je...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Vulkan Concepcion na otoku Ometepe

Predlog potovanja: Nikaragva.

Slike in besedilo: Sandra in Bojan, blumarblevagabonds.com Sandra in Bojan sta...
Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...
Senegal 2 top

Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz...

Sonce v Kyotu vzide natanko ob 4:42. Zaide ob 19:11. Dnevi so dolgi in na najino srečo sedaj tudi vroči in suhi. Raziskujeva ulice in uličice in se prepuščava potem pod- in nadzemnih železnic.

IMG_3455

Dolga kot bambus. 🙂

Kyoto je zanimiv. Središče je mesta je ultra moderno, s strah vzbujajočimi nebotičniki, bleščečimi izložbami in begajočimi pogledi, a že pol urice z vlakom v katerokoli smer so razlita ogroma vedra zeleno-zlate barve.

IMG_3505_6_7_tonemapped

Zlati paviljon.

Danes sva bila turista. Tista taprava. S fotaparatom v eni in zemljevidom v drugi roki. Izgubljena na lokalnih avtobusih, sita ob lokalnih specialitetah in tečna ob večernih žuljavih podplatih.

IMG_3500

Sprehod po bamboo forestu.

“Kyoto v žilo!” sva si govorila in prehodila sva dvomestno število kilometrov. Prva cifra > 1. Najprej sva se izgubljala v magičnem bamboo forestu, kasneje pa občudovala znameniti zlati paviljon. Midva in tisoče japonskih turistov. Kaj sploh želiš lepšega?! 🙂

No, tako nekako sva vzkliknila midva, ko nama je prijazni receptor v Beppu zabičal, naj ga nujno poskusiva v Kyotu. Okonomiyaki. Nujno! To je nekaj najboljšega!

“And what is koko-lokojaki?”
“Well … i cannot explain.”

Po deževni Osaki sva danes prispela v Kyoto. Na podzemni železnici se nama je sicer uspelo dvakrat izgubiti, a kaj, ko si je najin vlak sredi poti izmislil, da bo naslednja postaja pač njegova zadnja. Midva pa dol, nazaj proti začetni postaji, na random na naslednji vlak in juhuhu – spet se nama je usralo. 🙂

OK. Nazaj k okonomiyakiju. Prevod besede pomeni natanko to, kar je:

  • okonomi –> karkoli si želiš
  • miyaki –> pečeno na žaru

Midva sva izbrala tistega s škampi, brez rezancev in še z nekaj sestavinami, ki nam jih ni uspelo prevesti v angleščino. Dovolj besedičenja o NOJ (neznanih okusnih jedeh). Spodaj so fotografije nastanka najinega prvega okonomiyakija!

In tole je končni izdelek:

IMG_3433

Okonom-nom-nom-mi-njami!

Letela sva že z vsem mogočim. Z indonezijskimi letalskimi družbami, ki jih bi pri vstopu v evropski zračni prostor preventivno raje sestrelili. Z indijskimi, kjer je bilo podobno, kot na njihovih vlakih. Z AirAsio, takoj po tem, ko je “padla dol”. Z letali na propelerje, propelerčke in skoraj-propelerje. Vse. In vse to vedno brez ene same zamude.

IMG_3410

A prideva na Japonsko. Vse high-tech, vsi čisti, kot iz reklam, vse ovito v celofan tisoč in enega pravila. BAM! Pa nama odpovejo letalo. “Samo eno na dan je. Morda bo šlo jutri isti čas,” sva uspela prek Google Translate izvleči iz prijazne in hkrati prestrašene stevardese.

Saj vse lepo in prav, ampak takšen nepričakovan zaplet te na Japonskem močno udari po žepu. V Indiji? Ma nema problema! Vsedeš se na prvo rikšo, z napitnino vred plačaš evro in pol, pelje te do hotela za še enkrat toliko in za večerjo najdeš nekaj nekje na ulici. Na Japonskem? Jeba! Avtobus nazaj do mesta 20 eur (midva sva na srečo štopala), upaš, da boš dobil hotel vsaj za 15 eur in nekaj na poti za po zob za 10. In potem pride jutro. Spet z 20-evrskim busom do letališča, upaš da bo, nič ne ješ …

No, pa je šlo. Aleluja! Trenutno sva v Osaki. Vsi televizijski kanali prikazujejo zgodbe o močnem deževju po državi. In očitno sva midva pristala ravno sredi tega. Imava pa dežnike in še vedno zvrhan koš energije in volje, da se brezciljno gor in dol sprehajava po mestu. Iz zelenega Kyusha sva prišla v moderno Osako.