Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...

Koh Tao je natanko tisočkrat manjši od Slovenije. 21 kvadratnih kilometrov. Čeprav zveni malo, pa je ta Želvji otok, kot se prevede njegovo ime, prava logistična zagonetka. Že res, da se prav na vseh smereh (in podsmereh) neba rišejo rajske plaže, a do njih vodi ozka wannabe betonska cestica, ki jo bodo zanamci čez 500 let izčopičali izpod koral in jo uvrstili pod arhiv “Vlakci smrti”.

Dan sva preživela na plaži Hin Wong. Oddaljeni 3 kilometre. Povedano drugače, oddaljeni eno uro vožnje. A bilo je vredno. Ne duha ne sluha o trumah turistov z drugega dela otoka. Korale, ki jih je pobruhala mavrica in ribe, ki so si naju ogledovale ravno tako radovedno, kot midva njih.

Koh Tao, Tajska.

Tihi krik. No, al’ pa jodlanje. Nekaj od tega. 🙂

In tišina. Tišina tik ob morski gladini je … sladka.

So mogočne palme in vijolično-oranžni sončni zahodi. Je biserno bel pesek in turkizno morje. Visoko na drevesih so kokosi in po cestah ležijo slastni mangoti. Če zamišiš in se preslikaš desetletje, dva ali pa celo pet nazaj, se Tajski otoki pokažejo kot raj. Raj, ki ga je naslikal nekdo s pisano domišljijo, gurmanskim okusom in zvrhanim košem empatije.

Nekaj dni sva preživela na Koh Samuiu, nekaj dni na Koh Phanganu. Otočka imata vse, pa vendar data nazaj manj, kot bi želel. Prelestne plaže so zabetonirali resorti in prijazne domačine so zamenjali turistov naveličani in denarja željni obrazi priseljencev. Če vse to odklopiš, gre. Če ne znaš, kot ne znava midva, pač moraš drugam. Naprej.

In sva pristala na Koh Tau. Najbolj oddaljenem in najmanjšem izmed treh otokov. Pesek je še bolj bel, palme so še višje, voda še bolj turkizna.

Priseljencev še več, cene še višje. Access denied.

Sonce. Katka. Globina.

In potem pogruntava, da na Tajskem ne smeva iskati prijaznosti Filipincev, koralnih grebenov Indonezije, poceni kokosov iz Indije in poceni okusne hrane iz Nepala. Tajska je Tajska. In pot, po kateri jo žene kopica tistih, ki nadzoruje celoten turistični ekosistem države je pač takšna, kot je. Naj nama je prav ali ne. In če mimo tega ne znava ceniti sonca, palm, peska, koral, pisanih rib in kopice priložnosti, ki jih ponujajo otočki, potem pa k*** naju gleda, riti razvajene.

Dva globoka vdiha in sva se resetirala. Z dobrimi nasveti prijateljice Nike, ki že nekaj mesecev pridno dela in še bolj pridno uživa na Koh Tau, sva se preselila v mirne in v vonj bambusa ovite bungalove stran od vsega hrušča in trušča (Earth House), našla prijazno babico, ki v podrti kolibi skuha poceni tum yum, odkrila dih jemajoče koralne grebene in se odločila, da nadgradiva še svoje potapljaško znanje. Ou, yeah. Nadaljevalni tečaj potapljanja, here we come! Komaj čakam pogled na gladino morja izpod 30 metrov.

Sedela sva na postelji v majhni sobici v laoškem mestecu Luang Prabang. Ker je na ulicah že četrti dan zapored potekalo divje praznovanje novega leta 2559 in so bili vsakršni premiki po mestu skrajno oteženi, midva pa že zelo utrujena od vseh prevrnjenih veder vode, sva se odločila dokončno skovati načrt za zadnji mesec najinega potovanja. Indija. Ja, Indija.

“Kako pa bova prišla iz Delhija do Leha?” je vprašala Katka.
“Ravno berem, da je najbolje vzeti kar avtobus. Sicer traja dva dni, vmes enkrat prespiš, ampak je pa prav gotovo najcenejša opcija,” sem odgovoril.
“Kaj pa letalo?”
“Sekunda.”

Poglejte te navdušene oči polne pričakovanj! :)

In sem odklikal v virtualni svet. In klikal in klikal. Nekje na drugem koncu predora sem slišal Katkin glas, ki je po večkratnem poskusu zdaj že dokočno zahteval odgovor, moje misli pa so bile drugje. Ne na zahodu v Indiji. Ne, ne. Moje misli so vzhajale s soncem nekje nad Tokijem.

“Imam eno radikalno idejo,” sem končno pribil.

In čez 10 minut sva na mail dobila potrdilo o nakupu letalske karte Bangkok (Tajska) – Fukuoka (Japonska). Ja, resno, Fukuoka! Letiva 1. junija dopoldan. 150 eur, enosmerna vozovnica. Pristaneva v glavnem mestu otoka Kyushu in tam začneva najino 40-dnevno potovanje po deželi, ki bi se od Indije težko razlikovala še kaj bolj. Velja za najbolj varno, najbolj čisto. Pa tudi najbolj ustrežljivo in pošteno.

In kakšen je najin plan? Na Japonskem bova preživela 40 dni. In če se je 40 dni za Indijo slišalo znatno premalo, se ob vseh informacijah o tem, kako draga je tale Japonska, zdi že samo preživetje teh nekaj tednov ogromen zalogaj. Preteklih 16 mesecev sva se držala matre dnevnega budgeta med 25 in 35 eur na dan, na Japonskem bova za ta denar dobila le prenočišče. Kje je šele hrana, kakšni ogledi, razvajanja in predvsem prevoz. Prevoz je pregrešno drag. 21-dnevna vozovnica za sicer neomejeno vožnjo z vlaki stane skoraj 500 eur. 500 eur = en mesec v Indiji. All inclusive.

Želja po potovanju na Japonsko je začela tleti že na Filipinih ob druženju z Natašo, ki je tam preživela kar dva meseca in se uspešno spoprijela z vsemi finančnimi zagonetkami. Štopala je, kampirala, spoznavala prijetne ljudi prek couchsurfinga. “Nič ni nemogoče,” sem rekel takrat. Prikimala je.

Rada si postavljava cilje in tokratni cilj potovanja po Japonski je objava nove breplačne e-knjige, v kateri se bova lotila mita, da je Japonska za backpackerje predraga in posledično nedostopna. Preizkusila bova vse. Malo bova stradala, malo jedla kot gurmana. Spala bova v parkih in tudi kakšnem ryokanu. Peljala se bova z vlaki, avtobusi in večkrat iztegnila še palec. Kakšni bodo stroški potovanja v tem trenutku težko napoveva, vsekakor pa sva v fazi All in MODE: ON.