Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Koh Samui, Tajska.

Lani poleti sva pristala v Jakarti, glavnem mestu Indonezije. Katka je brskala po Instagramu in navdušeno razlagala o nekem Kevinandi in neki Kadek in nekem Rizagu.

“Uau, kakšne fotke!” sem ujel. “Noro, obvladajo!” ali pa “Kako jim to uspe?!”

Pa sva jim poslala sporočilo, malce počakala in čez nekaj ur že klepetala z njimi v eni izmed uličnih restavracij na Jalan Jaksi v središču mesta. Skupni interesi, skupni cilji, skupne želje. In smo postali prijatelji.

Pred nekaj dnevi, nekaj ur po tem, ko sva prispela na Koh Samuiu, sva od Kevinande dobila sporočilo: “O, na Koh Samuiu sta? Nujno se morata dobiti z Davidom. Nujno!” In sva se. Prvič na večerji in pivu, drugič na celodnevnem izletu po otoku. David je namreč že leto in pol vodič na tem tropskem otočku in prav lepo se je prepustiti vodenju nekomu, ki točno ve, kaj potrebujeva. Samotne plaže, dolge pomole, pisane sončne zahode. Dobro lokalno hrano, tišino budističnih templjev in za konec še ledeno hladno pivo.

A ker naju čakata še dva otočka, sva se danes premaknila dalje. Na Koh Phangan. Pravijo, da je lepši, da je pristnejši, da je dražji. Za prvo in drugo ne vem, a s tretjim se na srečo za enkrat še ne strinjam. Spiva za 2,8 eur na osebo, jeva za ravno toliko. Skačem od veselja, ker je ob meni gospodična Tole-lahko-dobiva-še-ceneje aka Katka. 🙂

Kako jim uspe? Kako? Poznajo taprave ljudi? Imajo samo še eno ledvico? V velikih torbah “švercajo” heroin? Kako? Kako nekaterim uspe živeti na rajskem otoku ujetem med valove turkiznega morja? In zakaj tisti drugi na drugem koncu sveta ta isti trenutek vse svoje premoženje, čas in energijo vlagajo v sterilno stekleno pisarno s pogledom na sosednji nebotičnih, preosvetlen jumbo za tanovi Lexus in krpico zelenega parka tam nekje v daljavi.

Ne vem. In ne razumem. Pa bi dal vse, da bi mi nekoč uspelo pripadati skupini prvih. Ljudje, million dollar view pisarne so tukaj praktično zastonj. In ne, ne potrebuješ Lexusa, je dovolj kolo. Nebotičnikov ni, a če si zaželiš adrenalina z višine, lahko v vsakem trenutku splezaš po kokos na palmo. Saj ne, da ni skrbi. Le drugačne so. Ne znam jih popredalčkati, a bi rekel predvsem … nerakotvorne.

Najbrž bi se naveličal. Najbrž. Po kakšnem letu, dveh desetih.

Če mi enkrat uspe, se javim po letu, dveh, desetih.

Pravijo, da so vsi tajski otoki lepi. Ne bi vedel, sva obiskala šele prvega. Pravijo, da se splača obiskati otoke na vzhodni in na zahodni strani. Najbrž res, a za enkrat sva po 15 urah prisopihala šele do vzhoda. Pravijo, da eni ponujajo to, drugi nekaj povsem sedmega. Ne vem. Nama Ko Samui v tem trenutko ponuja ravno to, po čemer sva hrepenela zadnje tri mesece. Video z nasveti po Tajski najdeš tukaj: Tajska – video.

Ko Samui, Tajska.

Najin paradiž.

Turkizno morje, ki ob sončnem zahodu oponaša ogledalo. Sproščen otoški vibe, ki te nežno zbudi, opoldan s pivom položi v senco, zvečer pa ob zvokih gromozanskih palmovih listov zaziba v sanje. Očesu skrit podvodni svet, ki naju “na kavico” vabi vse glasneje in glasneje. In še …

En mesec imava. En mesec, da popijeva galone morske vode, da nama na glavo pade ducat kokosov in da se nama “zagabijo” na žaru okusno zapečene ribice. En mesec, da v morskem stilu zaključiva najino potovanje. En mesec.