Pred natanko pol leta, sva se vsedla na letalo letalske družbe Saudi Arabian Airlines in poletela proti Šrilanki. V Sloveniji je po toplem decembru končno zadišalo po mrazu in nekje tam na Tajskem se je pričela “vojna”. Slovenska vlada je znova potrjevala vse zakone termodinamike in naši smučarji skakalci so poskrbeli za pestre nedeljske dopoldneve. Normalen začtek leta torej.
Nimam pojma, kako bo na koncu, ampak v tem trenutku najinemu potovanju najbolj ustreza metafora mojega soočenja z Ljubljanskim polmaratonom pred nekaj leti. Najprej semi-intenzivne priprave podkrepljene v večjo mero navdušenja in brezglavosti, kot pa dejanske sistematičnosti, nato pa hiter štart ob udarcih The Stroj. Lep tempo in skoraj rahlo stopnjevanje do 8 kilometra, nato pa neznanske bolečine v kolenu, ko se je bilo potrebno skoraj ustaviti. Ves čas lačen in žejen. Telo odeto v kurjo polt na ovinkih pri Drenikovi, ko te ob poti spremlja ta in ona Godba. Nekje na 10 kilometrih.
In tako sva sedaj tudi midva nekje na polovici poti … pa upava, da mogoče potegneva še malce dlje. “Ampak lej, če ti bo dobro šlo na 21 km in boš imel še kaj moči, lahko kamot potegneš do 42!” smo se dejansko takrat spodbujali med tekom. Saj ne, mami. Hecam se. 😉
In kakšen je vmesni rezultat? Takole:
- Prepotovanih okoli 25.000 kilometrov
- Najnižja točka: -18 m, potapljanje na Andamanskih otokih
- Najvišja točka: 4130 m, Annapurna Base Camp
- Trenutno sva v 4. državi (Šrilanka, Indija, Nepal, Tajska)
- Z letalom sva letela 8-krat (ta višina ne šteje :))
- Najdaljša zastrupitev: Katka, kakšnih 14 dni
- Vnetje penisa: Mic, dvakrat
- V nahrbtniku je le še 30 % oblačil, ostalo je … pač vse ostalo
- Skupaj prebranih knjig: 30 (20 Katka, 10 Mic)
- Obiskala 3 kuharske tečaje (v Indiji, Nepalu in na Tajskem)
- Število ur v meditaciji: okoli 60
- Število prespanih noči na letališčih: 3
- 3 Instagram zmenki
- 3000 prijateljev na Facebook strani
- 7517 tistih, ki sledite najini poti na tem blogu. Hvala!
Iz za zanimivost še nekaj finančnih:
- Povprečno skupaj na dan zapraviva okoli 30 eur
- Najdražje doživetje: potapljaški tečaj na Andamanskih otokih, 226 eur za 5 dni
- Najcenejše doživetje: budistični samostan Wat Tam Wua na Tajskem, 45 eur za 5 dni
- Nekje v nahrbtniku imava še 12.000 nepalskih rupij (100 eur), ki jih nikjer ne moreva zamenjat nazaj
Tale pa je sploh pomembna:
- Mic: “30 % stvari v nahrtniku je čisto odveč.”
- Katka: “Meni se zdi, da rabiva še eno torbo.”
Čas na takšnem potovanju se na začetku ustavi, nato pospešuje, pospešuje in pospešuje do kakšnega tretjega meseca, nato pa počasi v ležernem tempu dalje. Zdaj po pol leta sva padla v ustaljen ritem, ko so moji možgani vsaj malce umirili bezanje naokoli, Katka pa pogosto pametno vajeti vzame v svoje roke.
In greva dalje.
Zadnja ugotovitev me je zelo nasmejala in vesela sem, da tudi na drugem koncu sveta, v nekih drugih kulturah veljajo tipična moško-ženska razmerja (v katera sem malo podvomila, ko se je Mic čutil dolžnega pripisati, da je on lastnik dvakrat vnetega penisa in ne Katkoc). 🙂
Naj bo preostalih 21 kilometrov še boljših. Srečno!
Haha, ja res je, jaz bi kar kopičila pa so torbe premajhne. Mic bi pa vse stran pometal 😀
Hvala Meriiiii***
Tale blog je taka uživancija za branje! 🙂 Res, že dolgo dolgo nisem tako užival in že prvi dan po povratku iz Brazilije sta me prepričala, da mogoče RES ne bi bilo slabo malo zamenjati Južno Ameriko z Azijo. In Mic ve, kako zelo sem zaljubljen v Južno Ameriko. 🙂 Čakam na naslednje objave, knjigo, obenem pa upam, da podaljšata potovanje. (mami od Mica, oprosti) 🙂
Hehehehehehe, lepa! Hvala Luka! 🙂 Se vidimo 😉