“A sta se kaj kregala?”
“A je bilo težko bit skupaj non-stop 552 dni?”
“Kako pa seksaš, če se ne tuširaš?”
Čisto vsakdanja vprašanja, ki po prihodu domov na naju kar dežujejo. Naj odgovorim na kratko in jedrnato.
“Da.”
“Ko se navadiš, je noro lepo.”
“Počakaš na tuš.”
Ko pogledava nazaj, bi lahko najinih 18 mesecev potovanja razdelila v štiri odbobja.
- Prvi mesec je bilo težko. Pa ne zato, ker se ne bi poznala ali pa se ne bi znala prilagoditi na novo okolje. Oba sva prej že potovala in vedela sva, kaj pričakovati. Problem je bil v “soočenju” z dejstvom, da je pred nama eno leto. Eno leto, za katerega nisva vedela, kakšno bo in kaj bo prineslo. In ja, seveda, takšna misel deluje izjemno motivacijsko v primerih, ko gre vse kot po maslu, ko sije sonček, piješ kokos, kruzaš z motorjem po rajskih cesticah in ješ najbolj okusne ribice. Malce drugačno obliko pa misel dobi takrat, ko gre kaj narobe oziroma se soočiš s kakšno novo neprijetno situacijo, gesto, besedo. Takrat se ti zdi: “U, jebemtiš, celo leto bom sedaj to prenašala?” 🙂
- Naslednjih nekaj mesecev sva se prijetno prilagajala. Po uvodnem mesecu na Šrilanki sva prišla v Indijo in tu ostala štiri mesece. Ker sva na Šrilanki iz čevljev že odstranila vse tiste kamenčke, ki so naju žuljili, sva bila tudi na intenzivnost Indije precej bolj pripravljena. Sploh pa, saj veste, kako to gre. Skupni “sovražnik” te le še bolj poveže. In tako sva proti vsem zagonetkam in izzivom tete Indije stopila skupaj. Družno. Polna spodbud in lepih besed. A v trenutkih, ko je oba kakat, ko sva bila oba lačna in nama je zaradi 40+ stopinj teklo po hrbtu, sva se še vedno ruknila. Na hitro. Na sladko. In čim prej pobotala.
- Proti koncu leta sva samo še uživala. Najino potovanje bi naj zaključila po enem letu in vse do zadnjega sva tudi mislila, da bo temu tako. In kaj drugega ti preostane, kot pa da se ob vsakodnevni misli, da so ti štete minute prepustiš vsemu lepemu in na široko razpreš mreže lepolovilke. In do takrat sva se navadila že vsega hudega. Ni vrat na WC-ju? Ni problema. Danes ne bova jedla, bova pa jutri? Nič lažjega. Tuša ni? Kdo sploh še rabi tuš?!
- Fotofiniš zadnjih 6 mesecev. Sliši se še kar neumno, ne? Fotofiniš potovanja, ki traja 180 dni? Največja zagonetka tega dela potovanja je bila, da spet nisva vedela, kdaj greva domov. 🙂 Najine prišparane finance so skopnele, živela sva od prispevkov najinih partnerjev na blogu in dela, ki sva ga opravljala na spletu. Se je pa ta del potovanja od prejšnjih razlikoval predvsem po tem, da sva na drugem koncu sveta poskušala bolj živeti, kot potovati. Iskala sva mesta, ki nama ustrezajo in tam ostala dalj časa. V Chiang Maiu na severu Tajske sva tako za dva meseca najela stanovanje in se popolnoma lokalizirala. Morda sva v tem obdubju najino potovanje malce umirila. Nisva več divjala tako na polno in tista žilica po doživeti-in-videti-vse je mesto prepustila mantri bemtiš-res-bi-lahko-živela-tukaj.
In potem še večno vprašanje: “A je boljše potovati v dvoje ali sam?”
In še večni odgovor: “To je kot bi primerjal skedenj in kokos.”
Potoval sam nisem veliko, le en mesec pred nekaj leti v Indiji. A dovolj, da vem, da so občutki solo potovanja in potovanja v dvoje povsem v svojih galaksijah. Vsaka, prav vsaka stvar se enemu paru oči prikaže povsem drugače kot dvema. Pa naj gre za sončni zahod, nerodnost ob pogajanju s tuk-tukom ali visenje v viseči mreži.
In še ena stvar je, ki solo potovanjem po navadi da prav poseben pridih. Nemalo kdo se namreč na solo potovanje odpravi po tem, ko se mu v življenju zgodi nekaj hudo groznega. Beri: gre narazen s partnerjem. In potem on nahrbtnik na rame in grem jaz na Tajsko, da pozabim in se znorim. No, ne gre tako. To ni solo potovanje. To je v jok pa na drevo.
Še veliko bova potovala. Veliko veslala. V dvoje. In vsak zase. In prav je tako.
p.s. higienski robčki vedno pridejo prav! 😉
