“Maldivi?”
“Kaj pa vem,” odgovorim, “mislim, da bo Lili hitro dolgčas. Saj je lepo in oh-in-sploh, ampak zdaj branje knjige pod palmo pač odpade. Rabimo akcijo!”
“Japonska?”
“Februarja?” reče, “si nor. Mrzlo, deževno. Sneževno. Meglevno. Poleti ali pa jeseni.”
“Indija?”
“Vejžde. Da nam teče iz vseh štirih riti hkrati …”
“Kanarci?”
“A to je tam pri Umagu?”
“Bali?”
“Hm …” razmislim. “Ni slabo, ampak bi ga raje hranil za malček kasneje, ko bo tudi Art že dojel kaj okoli sebe.”
“Tajska?”
“Vreme?” – prijetno toplo, zmerne padavine, na vzhodu mirno morje.
“Hrana?” – sploh ni debate. Lila obožuje sadje, Katka som-tam, Mic tom-yum, Art riž-nam.
“Morje?” – lepo in priročno.
“Bo Akcija?” – Bangkok baby!
Tajska. Na najinih preteklih potovanjih, ko sva v tem delu sveta (primarno Jugovzhodna Azija) preživela skupaj že malce več kot 3 leta, sva se sprva Tajske branila kot hudič križa (klasični “ne tja, ful je preveč turistična”), kasneje pa smo stkali prav lep odnos (“super za odpočit”). In po lanskoletnem (2021) fiasku z Dominikansko republiko, sva se letos, ko smo štirje, odločili, da greva tja, kjer nam bodo ob vrnitvi zaklali pitano tele.
Plan tokrat sam po sebi ni pretenciozen. Bangkok. Koh Samui. Bangkok. Simple. Zdaj pa dava v enačbo še najina dva čmokca, Lilo, ki je ravnokar dopolnila 3 letsa in Artka, ki bo zdaj zdaj star 6 mesecev, se … verjetno stvari vsaj malce zakomplicirajo. Na prijeten način.
Letalske karte
Seveda. Ko potuješ v dvoje, poceni, nepredvidljivo, je cilj pri letalskih karta samo eden – kako največ prihraniti. Spomnim se, kako sva letela iz enega konca Azije na drugega skoraj tako, kot bi iz Ljubljane v Koper šel čez Trojane. Vse samo zato, da je bilo kar najceneje. In kakšen let iz Evrope tja. 36 ur? Glattttko!
Tokrat sva po pregledu kopice (by kopice I mean vsaj 100) opcij pri odločitvi upoštevala naslednje kriterije:
- Tja moremo prit čim prej. 36-urno prekladanje odpade.
- Čim manj prestopov. Če enkrat otroc’ zaspijo, naj spijo čim dlje.
- Kul letalska družba. Pač, ne ravno Air Deepshit.
- Vredu čas odhoda in prihoda. Vsaj približno normalne ure, na ravno ob 3h zjutraj v BKK.
- Letališče dovolj blizu.
Pregledovala sva Benetke, Zagreb, za celih 25 sekund celo Budimpešto. Vsa ta letališča ponujajo dobre lete, večinoma Qatar Airlines, Emirates ali Turkish. Vsi s prestopi v njihovih hubih. Doha. Dubai. Istanbul. Nekajurni let do tja, dol z letala, čakanje na letališču in potem naprej do Bangkoka. Srednje OK.
Pa sva pogledala še Dunaj. Austrian Airlines. Po točkah:
- 11 urni let. OK.
- Brez prestopov, direktno Dunaj-BKK. Super.
- Dvakrat že letel z njimi, zelo pozitivno presenečen.
- Nočni let tja, dnevni let nazaj. Vedno na destinaciji podnevi.
- Tukaj mogoče malo pade, ampak vseeno samo 4 urce do letališča.
Torej. Karte imamo. Za vse šrimi smo za povratno karto direktno Dunaj-BKK plačali cca. 3000 eur (skupaj z malo dodatne prtljage, ker po defaultu lahko pri Avstrijcih jodlaš samo z ročno, in dodatnim zavarovanjem v primeru odpovedi). Jah, če bi rezervirali še kakšen mesec prej, bi prišli skozi za kakšnih 2500 eur. Še vedno na razumni strani vesolja.
BKK-Samui-BKK
Na Koh Samui sva šla dvakrat. Prvič po najdaljši in najcenejši možni, praktično povsem v lastni organizaciji. Drugič z Nok Air, lokalnim tajskim prevoznikom, ki kombinira avtobuse, letala in trajekte. Tokrat gremo direktno iz Bangkoka na otok in nazaj z Bangkok Airways.
Ker smo si spet malo zmišljevali pri urah odhoda, smo za vse štiri odšteli še cca 600 eur.
Prenočišča
Priznam. Moj največji strah zdaj, ko nisva sama, ampak imava zraven še dva krhka teleščka, so prevozi. “Divji tuktukarji naujo vozl mojga otroka,” in pa “Taksiji po mojem še pasov nimajo,” sta klasični izjavi, ko s Katko tuhtava, kako se bomo prestavljali iz točke A do točke B.
Ergo, en pomeben kriterij pri prenočiščih je bila lokacija. Sploh v Bangkoku. Tako na začetku potovanja, ko bomo tam en teden, in na koncu, ko se bomo razvajali in shoppingirali še tri dni, smo rezervirali hotel v relativni bližini bodisi vlaka, ki nas v center mesta pripelje direktno iz letališča, ali pa v bližini super hudega sistema Skytrain, ki povezuje več ali manj vsa (za turiste) pomembna območja mesta Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayuthaya Mahadilok Phop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathattiya Witsanukam Prasit, po domače Bangkoka.
Na otoku bova prav tako izbrala drugačen pristop, kot sicer. Po navadi sva se zavlekla na kakšno samotno/-ejšo plažo, kjer sva se parkirala v dveh ali treh najljubših restsavracijah in za 10 eur na noč prespala v zmajanem, a popolnem bungalovčku. Tokrat želimo vsaj prvo polovico otočkanja (8 dni), preživeti tam, kjer je vse. Tam kjer mangoti ležijo po cesti, tom-yum teče v potokih in ti fish-spa ponujajo na vsak drugem koraku.
Smo si pa malo privoščili zadnje tri dni v Bangkoku. Kao: “Ziher bomo tok utrujeni, da si bomo zasluzl.” in pa “Lej, za otroke sam najboljše.” Pač, klasični izgovori, ko si tastara dva prvič v življenju želita privoščit metropolitanski hotel 5* z infinity bazenom, kjer striček na klavir igra klasične štiriakordnice, in pogledom na downtown.
Naprej pa kasneje.
