Ramadan.

Beseda, ki sva jo v zadnjih 24 urah slišala dvestokrat pogosteje, kot sva jedla. Ja, vsaj dvestokrat. Danes na ulicah nihče ne pije, nihče ne je, nemi gospod je z rahlo živalskimi glasovi Katki na prijazen način poskušal pokazati, da naj se z ruto pokrije čez lase.

zanzibar-pemba--30

Midva z Alijem spredaj, Katka zadaj. In smo šli. Na raziskovanje otočka Pemba.

Spoprijateljila sva se z gospodom Alijem. Je prijeten in, tako se strinjava s Katko, zelo lep. Govori popolno angleščino z izrazi, ki se jih ne bi branili niti učenjaki. Ali je del svojega življenja preživel v tujini, kot delavec na Arabskem polotoku. Kje? Naftna industrija, seveda.

Nabasal naju je v izposojenega jeepa in naju zapeljal po otoku. “Da bosta dobila občutek, kje sploh sta,” je dodal.

zanzibar-pemba--27

Tipična stanovanjska hiška na otoku.

Pemba je zelena in bujna. Hiške v vasicah so najpogosteje narejene iz gline in pokrite s palmovimi listi. Otok je po sili razmer samozadosten. “Naša politika je vedno v podrejenem položaju,” doda, ko se zapeljemo po široki, novi cesti nad katero visi znak “Supported by American people.”

Kasava, sladek krompir, ogromna mango drevesa. Pa zeleni poper, cimet v ogromnih količinah, klinčki v enormnih količinah. V mestu za dva velika mangota odštejeva 0,6 €. Ko se zapejemo le 10 kilometrov ven, naju takšen posladek stane le še trideset centov.

Oči v mestu Wete se ob pogledu na naju ne izbuljijo več tako močno, kot prvi dan. Z bradatimi gospodi posedava ob kavici (4 cente) in ingverjevem čaju (4 cente), nikoli nisva brez sogovornika. Veliko se pogovarjamo o Koranu. In Bibliji. In o tistem tam zgoraj. “Upam, da postaneš Musliman,” mi je rekel rahlo ponosen fant, tik preden se je odpravil na predzadnjo večerno molitev. “Težka bo,” sem rekel. “Inshallah,” je odvrnil.

zanzibar-pemba--20

Gospod Ali. Rahlo se je posmehoval mojemu strahu pred višino. Upravičeno. 🙂

Ta trenutek sonce počasi pada čez horizont in čez dobro urico bo zaživela glavna in edina ulica v mestu. Na enem vogalu bo fant z velikimi očmi in še večjimi zobmi prodajal sveže kravje mleko (0,2 €). Vedno si ga privoščim. Malce naprej se bodo klopi razvrstili okoli bradatega gospoda s kavico. Mulci bodo na krožnike narezali pečene hobotnice. Midva bova prigriznila eno ali dve (beri: pet za 0,4 €) in se kmalu za tem odpravila h gospodu Salimu na večerjo. Je namreč edini v mestu, ki nama lahko vsak dan pripravi nekaj za pod zob. Brez njega, bi do onemoglosti natepavala paradižnike in čebulo. 🙂

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.