Trenutno smo doma

Afrika

Ramadan.

Beseda, ki sva jo v zadnjih 24 urah slišala dvestokrat pogosteje, kot sva jedla. Ja, vsaj dvestokrat. Danes na ulicah nihče ne pije, nihče ne je, nemi gospod je z rahlo živalskimi glasovi Katki na prijazen način poskušal pokazati, da naj se z ruto pokrije čez lase.

zanzibar-pemba--30
Midva z Alijem spredaj, Katka zadaj. In smo šli. Na raziskovanje otočka Pemba.

Spoprijateljila sva se z gospodom Alijem. Je prijeten in, tako se strinjava s Katko, zelo lep. Govori popolno angleščino z izrazi, ki se jih ne bi branili niti učenjaki. Ali je del svojega življenja preživel v tujini, kot delavec na Arabskem polotoku. Kje? Naftna industrija, seveda.

Nabasal naju je v izposojenega jeepa in naju zapeljal po otoku. “Da bosta dobila občutek, kje sploh sta,” je dodal.

zanzibar-pemba--27
Tipična stanovanjska hiška na otoku.

Pemba je zelena in bujna. Hiške v vasicah so najpogosteje narejene iz gline in pokrite s palmovimi listi. Otok je po sili razmer samozadosten. “Naša politika je vedno v podrejenem položaju,” doda, ko se zapeljemo po široki, novi cesti nad katero visi znak “Supported by American people.”

Kasava, sladek krompir, ogromna mango drevesa. Pa zeleni poper, cimet v ogromnih količinah, klinčki v enormnih količinah. V mestu za dva velika mangota odštejeva 0,6 €. Ko se zapejemo le 10 kilometrov ven, naju takšen posladek stane le še trideset centov.

Oči v mestu Wete se ob pogledu na naju ne izbuljijo več tako močno, kot prvi dan. Z bradatimi gospodi posedava ob kavici (4 cente) in ingverjevem čaju (4 cente), nikoli nisva brez sogovornika. Veliko se pogovarjamo o Koranu. In Bibliji. In o tistem tam zgoraj. “Upam, da postaneš Musliman,” mi je rekel rahlo ponosen fant, tik preden se je odpravil na predzadnjo večerno molitev. “Težka bo,” sem rekel. “Inshallah,” je odvrnil.

zanzibar-pemba--20
Gospod Ali. Rahlo se je posmehoval mojemu strahu pred višino. Upravičeno. 🙂

Ta trenutek sonce počasi pada čez horizont in čez dobro urico bo zaživela glavna in edina ulica v mestu. Na enem vogalu bo fant z velikimi očmi in še večjimi zobmi prodajal sveže kravje mleko (0,2 €). Vedno si ga privoščim. Malce naprej se bodo klopi razvrstili okoli bradatega gospoda s kavico. Mulci bodo na krožnike narezali pečene hobotnice. Midva bova prigriznila eno ali dve (beri: pet za 0,4 €) in se kmalu za tem odpravila h gospodu Salimu na večerjo. Je namreč edini v mestu, ki nama lahko vsak dan pripravi nekaj za pod zob. Brez njega, bi do onemoglosti natepavala paradižnike in čebulo. 🙂

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Yugoslavia

Ne, nimam pojma, kako je bilo živet v Jugoslaviji. Ne vem niti tega, na...

V Beogradu. Balkan all in!

Srbija in Japonska sta več kot očitno vsaka na svojem planetu, med njima pa...

Going Šri.

29. januarja odputujeva na Šri Lanko. Zakaj tja? Na to ni enega samega odgovora....

18 sekund pod vodo …

Gili otočki so trije. Vzniknili so nekje sredi ničesar. Na enem živi okoli 2.000...

@Formula 1. Z Valetom v Valenciji …

Včasih nas doleti nekaj kot pomaranča s kokosa (beri: strela z jasnega). Nekaj kar...

3 najlepši kotički za snorklanje

V (Jugovzhodni) Aziji sem preživel natanko tri šestdesetine svojega življenja. V poljudnem jeziku se to prebre: eno...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime