Beseda, ki sva jo v zadnjih 24 urah slišala dvestokrat pogosteje, kot sva jedla. Ja, vsaj dvestokrat. Danes na ulicah nihče ne pije, nihče ne je, nemi gospod je z rahlo živalskimi glasovi Katki na prijazen način poskušal pokazati, da naj se z ruto pokrije čez lase.
Spoprijateljila sva se z gospodom Alijem. Je prijeten in, tako se strinjava s Katko, zelo lep. Govori popolno angleščino z izrazi, ki se jih ne bi branili niti učenjaki. Ali je del svojega življenja preživel v tujini, kot delavec na Arabskem polotoku. Kje? Naftna industrija, seveda.
Nabasal naju je v izposojenega jeepa in naju zapeljal po otoku. “Da bosta dobila občutek, kje sploh sta,” je dodal.
Pemba je zelena in bujna. Hiške v vasicah so najpogosteje narejene iz gline in pokrite s palmovimi listi. Otok je po sili razmer samozadosten. “Naša politika je vedno v podrejenem položaju,” doda, ko se zapeljemo po široki, novi cesti nad katero visi znak “Supported by American people.”
Kasava, sladek krompir, ogromna mango drevesa. Pa zeleni poper, cimet v ogromnih količinah, klinčki v enormnih količinah. V mestu za dva velika mangota odštejeva 0,6 €. Ko se zapejemo le 10 kilometrov ven, naju takšen posladek stane le še trideset centov.
Oči v mestu Wete se ob pogledu na naju ne izbuljijo več tako močno, kot prvi dan. Z bradatimi gospodi posedava ob kavici (4 cente) in ingverjevem čaju (4 cente), nikoli nisva brez sogovornika. Veliko se pogovarjamo o Koranu. In Bibliji. In o tistem tam zgoraj. “Upam, da postaneš Musliman,” mi je rekel rahlo ponosen fant, tik preden se je odpravil na predzadnjo večerno molitev. “Težka bo,” sem rekel. “Inshallah,” je odvrnil.
Ta trenutek sonce počasi pada čez horizont in čez dobro urico bo zaživela glavna in edina ulica v mestu. Na enem vogalu bo fant z velikimi očmi in še večjimi zobmi prodajal sveže kravje mleko (0,2 €). Vedno si ga privoščim. Malce naprej se bodo klopi razvrstili okoli bradatega gospoda s kavico. Mulci bodo na krožnike narezali pečene hobotnice. Midva bova prigriznila eno ali dve (beri: pet za 0,4 €) in se kmalu za tem odpravila h gospodu Salimu na večerjo. Je namreč edini v mestu, ki nama lahko vsak dan pripravi nekaj za pod zob. Brez njega, bi do onemoglosti natepavala paradižnike in čebulo. 🙂
