Se spomniš tistih fotk, ki so pred časom krožile po spletu? What my friends think I do? What my mother thinks I do? … What I really do?
No, to!
nomád -a m (ȃ) nav. mn.
1. pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj: nomadi so odgnali svoje črede proti jugu; selitve nomadov / pastirski nomadi // kdor se seli iz kraja v kraj: beduini, cigani so nomadi; nomadi in poljedelci
Eden izmed razlogov, zakaj sva se za dva meseca ustalila v Chiang Maiu, so bile tudi psihološke in operativne priprave na “življenje po potovanju”. Odlično. Zdaj sva preživela najlepše leto najinega življenja, nabrala spominov za popotniško različico zbirke Game of Thrones in razširila obzorja dovolj na široko, da lahko ceniva tudi tisto samoumevno. A treba je dalje. Če se življenje res začne izven comfort zone-a, potem se … vračava v?
Ta trenutek sediva za veliko 7-kotno mizo v lokalu, ki mu pravijo Camp. Sediva med množico prenosnih in tabličnih računalnikov, med knjigami, ujeta v vonj kave in zelenega čaja. Priključena sva na ultra hiter wi-fi in še z nekaj kilometri na uro več se ukvarjava z vprašanjem Kako naprej?
Sva med digitalnimi nomadi. Ljudmi, ki stavka “Kako je tebi lepo!” in “Potni list, prosim!” slišijo enako pogosto. Vsak dela nekaj svojega. Eni igrajo poker, drugi prodajajo robo s Kitajske. Ta za sosednjo mizo ravnokar uči španščino prek Skypa, zdi se mi, da se nekdo tam na koncu mize ukvarja izključno z affiliate prodajo vsega, kar najdeš na Amazonu.
Pa saj logika tovrstnega dela je preprosta. Preseliš se v državo z občutni nižjim standardom, prek spleta pa najdeš delo, ki te plačuje v valuti zahodnega sveta. 1000 € na Tajskem je 2000 € v Sloveniji. Je verjetno 5000 € v Londonu in morda 10000 € v New Yorku. Do the math …
Zaslužiti 1000 € na daljavo je težko, ni pa nemogoče. Investirati je potrebno v pravilna, aktualna in zaželena znanja. Nič čudnega, da se zadnje mesece intenzivno druživa z Lyndo. Brskava, iščeva, zapisujeva. Pogovarjava se o možnostih in študirava.
A samo znanje ni dovolj. Vsaj toliko, če ne še bolj pomembni so ljudje. Tisti ljudje, ki ti zaupajo delo kljub temu, da vsake toliko na Facebooku objaviš kakšno nesramno fotografijo z rajske plaže in si upaš zraven napisati še “Moja današnja pisarna”. Takšnih ni veliko, a na najino srečo jih je vedno več. Množite se, množite. Razstrosite svoja semena in razpolavljajte DNK!!!
Zdaj, ko sva na enem mestu že več mesecev, je lahko. Imava elektriko, imava internet, imava prevozno sredstvo. Imava najljubšo kavarnico in najljubšo restavracijo. Vse štima. Vse je natanko tako, kot piše v veliki bibliji digitalnega nomadstva. A jeba! Jeba, ker se ne počutim kot nomad. Ker se ne počutim kot pravi popotnik. Jeba, ker pogrešam sedenje na rtu smotnega otočka in lovljenje 3G signala iz najbližjega mesta na celini. Pogrešam smrdeče indijske vlake in od chaia masten kuli, s katerim zapisujem ideje za enega izmed tistih, ki mi je zaupal delo. Pogrešam to, da je elektrika samo od 18. do 21. ure in da moram biti v tem času produktiven na tretjo potenco. Kurc, pogrešam to, da me v trenutku, ko odložim računalnik in stopim na ulico, oklofuta vonj, zvok in s svojim nasmehom tudi prvi mimoidoči.
Brez dela bi se nama na poti zrolalo. Takšna sva. Ko možgane izklopiva za nekaj dni, se nama začne blesti. Rada ustvarjava in rada v svet pošiljava bedarije. Bolj kot so bedaste, bolj so najine.
In rada sva na poti. Rada v Indiji, rada v Chiang Maiu. Rada na samotnih otokih in rada v pragozdovih.
