Najin vegetarijanski roadtrip gre kot po maslu. Pristala sva namreč v mestu, ki očitno velja za prestolnico suhomesnatih izdelkov. Resno? Eno leto sanjam o domači slovenski suhi salami, a ji ne pridem blizu niti na 5000 km, ko pa se enkrat v življenju odločim, da bom za nekaj skromnih dni vegevore, pa BAM! Vsi Kitajci, Myanmarci in Tajci, pozor! Izobesimo suhe salame! Noro …
A še vedno vztrajam! 😉
Sva v gorski vasici Mae Salong na višini 1800 metrov. Na zahodu gledava Myanmar. Na severu, tam daleč nekje Kitajsko. Na vzhodu Laos. Ljudje okoli naju govorijo bodisi kakšnega izmed dialektov tukajšnjih gorskih plemen, bodisi Kitajsko ali Tajsko. V vsakem primeru se ne razumemo prav dosti. Le tu in tam ujameva angleško besedico, po navadi celo od kakšne starejše ženičke v tradicionalnih plemenskih oblačilih.
Ker sva želela pobegniti od za turiste organiziranih “trekkingov” v okolici Bangkoka in Chiang Maia, sva danes zjutraj v roke vzela na A4 list natisnjen zemljevid (not to scale!) okoliških vasi, kupila dva litra vode in šla na pot. Kar bo pa bo. Nobenih vstopnin, nobenih vodičev, nobenih v naprej pripravljenih ceremonij za “sprejem gostov”. Sprehodila sva v vas plemena Akha, pa k njihovim sosedom Lahu in zaključila pri Kitajcih na (zaradi odvzema mesa) precej brezokusnih Yunnan rezancih.
Spet sva ujeta v kulturo čaja. Spijeva ga na litre in temu primerno hitro utripa tudi srce, ko se zvečer vleževa v skromno sobico. Eno najcenejših na tem popotovanju. 2,6 eur za oba. Pa še topel tuš imava. In na WC-ju WC papir. Pa najmehkejšo posteljnino na svetu. In g. Ščurka, ki nama je danes ponoči pojedel suho sadje, ki sva ga včeraj kupila pri teti-ki-nama-je-pripravila-brezplačno-degustacijo-čaja.
In saj veš, kaj se zgodi, če popiješ preveč čaja, ne? Evo, šibam …
Ta s klobasami je bomba, kako sta me zdaj nasmejala…,
10 dni sva šla na korean bbq, kjer maš all you can eat in sva se tok mesa prenažrla, da sva še kr na zelenjavi 🙂 Pa morski hrani, no.