Roadtrip do Barce – nekaj Micevih misli

Poznam dva modela, ki sta si pred kratkim kupila vsak svojega Ferrarija. Pa ne neka kriptomilijonarja. Dva pridna, samozaposlena. Verjetno jo najbolje opiše beseda delavca. “Lejga, svet gre v k****, treba je uživat,” je parola, ki očitno vihri čez misli marsikoga. In priznam, da nekaj odstotkov tega, je zadelo tudi naju s Katko. A je čas najboljši za pot? Ni. A je bencin poceni? Ni. A bi bilo boljše it kakšen mesec kasneje, k bo vreme toplejše? Seveda.

Katka ima rok julija, Lila je končno nadpovprečno dolgo brez smrklja in kašlja, Junaki so stabilni, kot so lahko.

Kakšen dan dva sva kolebala mned opcijami. Tajska? Mogoče, ampak da mi nosečo punco dajo v karakteno … no go. Maldivi? Že bila dvakrat, bomo šli kasneje. Dubai? Eeeek, ne zdaj. Španija? Hm … tik pred korono sva imela rezervirane letalske karte v Španijo. Plačan hotel. Rent-a-car. Vstopnice za najbolj zaželene kraje. Pa je šlo vse zu grunt. Nekaj denarja so nama vrnili, večino ne. No, zdaj je čas, da gremo. In smo šli.

Prav veliko nismo planirali. Cilj je bil, da vidimo Provanso, čeprav tam ni sezone in še ni vse lila. In cilj je bil, da dobro jemo v Barceloni. Nekateri bi rekli, da malce brezglavo, ampak iskreno povedano … po dolgem, dolgem času sem ujel nekaj tistega občutka, ki sva ga (zdaj že) davnega leta 2014 občutila, ko sva s Katko kupila enosmerno vozovnico na drugi konec sveta. Seveda se ne more primerjat z intenziteto, ampak, glej …. prvi korak na poti do nekoč-nekje-pa-spet z otročkoma, pa sva naredila.

Podrobnejše poročilo in predlog potovanja sledi.

Kot vedno, je bila z nama tudi Vita zavarovalnica, pri kateri imate še vedno 20% popust na vsa zavarovanja za tujino s kodo PJL20 in kjer še vsaj do konca leta krijejo stroške karantene/izolacije ob okužbi s covidom (do 7 nočitev).