Danes je 26ºC in nebo je modro. Brez ene same ovčice. Jutri bo stopinj 10 manj in deževalo bo. Kyushu, južni izmed treh velikih japonskih otokov, pač prvi faše monsun, ki ga prinese iz jugovzhodne Azije. Ampak … nazaj k današnjemu soncu.
Po tem, ko sva se končno udobno naspala, sva v pogon pognala prav vse konje, iz nahrbtnika potegnila veliko žlico in zajela dan. Mimo tipičnega japonskega svetišča sva se podala po lični cesti navzgor. Pred nama je bilo 15 kilometrov hoda do vrha še vedno delujočega vulkana Mount Aso. In ker sta najini riti ravno dovolj leni, sta v palce pognali impulz in jih iztegnili ravno pravi čas, da sva ujela prvi mimoidoči avto.
“Gresta do vrha?”
“Hai!”
Tako tiho je, tako čisto, tako umirjeno. Kar zakričal bi … Just for fun.
Ker sva gor in dol do Mount Asa štopala, sva v najinem budgetu prihranila natanko 20 eur.
“Pa večerja?” me je vprašala.
“Sashimi,” sem odgovoril. “Seveda sashimi. To sva si zalužila.”
V vasici Aso je za belimi stiroporastimi škatlami skrita mini vaška ribarnica. Ne smrdi tako zelo, kot bi si predstavljal, a dovolj, da veš, da je vse sveže. Vstopila sva, v naju se je uperilo nekaj parov zvedavih in prijaznih oči, za njimi pa rafal japonskih besed, ki sva jih po nekaj neuspelih poskusih uspela utišati z eno samo besedo in jasno privzdignjenim tonom na zadnjem zlogu: Sa-shi-mi?
Gospod pa nož ven, sveže ribe iz akvarija in čop čop čop.
1000 jenov in sva dobila tale krožnik. Dvomim, da gre bolj sveže.
Živiva v stari japonski hiši spremenjeni v hostel. Vse je v lesu in po tleh tatami. Glasba je japonska, včasih kaj klavirskega. Strežejo nama čaj iz ajde in koruze. Pred vhodov sediva ob mini japonski mizici in uživava zadnje večerne sončne žarke. Zvečer pa knjiga Keiga Higashime in novim sanjam naproti.
