Zdi se mi, da nisva potovala že vsaj deset let. Prvič, ker imam že en teden pred odhodom metuljčke v trebuhu. Drugič, ker me je spomin pustil na cedilu in ne vem niti približno, kaj spakirat. In tretjič, ker ne najdem pasuša. A ne glede na vse to, je čas, da greva, pravi.
Po koncu prejšnjega 7-mesečnega potovanja sva pristala v Ljubljani. Tokrat precej mehkeje kot takrat daaaaaljnega leta 2015, ko sva se vrnila po letu in pol. Tokrat sva stanovanje našla hitro, službe so tako rekoč čakale, september je bil uscan in naju spomnil, da tako pač je ob tej okusni goveji juhi. No, pa je tudi ta izzvenela in zakopala sva se v delo. Katka po svoje, po svoje tudi jaz. Če sva na potovanjih dreamteam, pa je to le bolj pobožna želja, ko sva doma. Pa saj ne, da je kaj narobe, le težko se je obrniti v pravo smer, ko si poprej skupaj 24 ur na dan, zdaj pa si kakšen dan ali dva voščiš le lahko noč in dobro jutro.
Ampak jebeš zdaj to. Zdaj je to pozabljeno. 🙂 Pred nama je končno novo potovanje. Ne bo dolgo, bo pa sladko. Ne bo zeleno, bo pa rumeno. Ne bo na Bali, bo pa v Oman. (Če ne veš, kje točno je, klikni sem.) Sva se odločala med Marokom (“Ah, ne, ne vem, a ni to isto kot Tunizija? Bova šla enkrat bolj na kratko.”), Iranom (“Juhuhu, greva v Iran … aja, ne. Čaki. Protesti. greva malo kasneje.”) in Omanom.
Zakaj Oman? Ker sva si sveto prisegla, da ne bova šla v Jugovzhodno Azijo. 🙂 Ker nama Južna Amerika še ne diši. Ker nama je arabski svet, vsaj kar sva ga uspela izkusiti na prejšnjih potovanjih, zelo pri srcu. Ker Turkish Airlines tja leti iz Ljubljane (350 eur povratna). Ker tam pijejo kavo in jedo ražnjiče. Ker so fotke pod hashtagom #oman na instagramu totalno bedne in nepovezane s to državo. 🙂 Ker …
Najin plan v Omanu
Na najina Kindla sem pravkar naložil knjigo Arabian Sands. Na Googlu sem poiskal trgovino v Muscatu (glavno mesto Omana), kjer bova kupila gorilnik in ostalo kamping opremo. Po priporočilu prijatelja sem rezerviral 14 dni 4WD Toyote. Vzameva jo na severu in vrneva na jugu. In prevoziva vse vmes. Nazaj v Muscat pa letiva z mesta Salalah.
Poksušal bom, čeprav ne bo šlo, ne-biti “restless traveller”, kot mi pravi Katka. Lepo bi se bilo umiriti. Vsak svojo knjigo, kavico, zvezde. Nisem nepoboljšljiv romantik, ampak tistih, hmmm, pravzaprav precejkrat, ko se nama je uspelo ustaviti, zares ustaviti, je bilo noro lepo. To je ravno tako, kot ti pri meditaciji le vsakič stotič uspe, da za 10 sekund ne počneš ničesar, ne misliš na nič in si nihče. Tako redko in tako pomembno.
Nisva se dotaknila Lonely planeta, sva pa prečesala nekaj zanimivih blogov in tam iskala navdih za najino turo. Puščave. Rumene in bele. Morje. Modro in zeleno. Mesta. Domača in okusna. Po navadi sva države raziskovala z motorjem in iz ene baze. Tokrat greva z avtom in šotorom. Imava 3 tedne časa. Enkrat v Rajasthanu v Indiji sva že kakala vsak na svoji sipini in skupaj občudovala sončni zahod. Nadejam si, da bo tudi tokrat tako. Tudi to je lepo. Povsod je lepo.
Kaj vse bova vzela s seboj?
Res sva vesela, da je z nama na poti ponovno NLB Vita, ki za to skrbi, da če se nama kaj zgodi, hitro nekdo na pomoč prihiti. Zlatko, beat that! 🙂 Pri njih sva sklenila Multitrip zavarovanje, s katerim sva zavarovana celo leto za vsa potovanja, ki niso daljša od 60 dni. Kar bo za leto 2018 ravno prav. 🙂 Ostala najina oprema pa zgleda za enkrat, en teden pred odhodom, takole:
- Dva 30-litrska nahrbtnika
- Dva manjša nahrbtnika za foto opremo
- Najina popotniška fotoprema
- Dve naglavni svetilki, ki sta bili znižani v Decathlonu
- Katkin pasuš
- Mednarodno vozniško dovoljenje
- Dve navidezni spalni vreči (nekje sta, ampak jih ne najdeva)
- Kapa, šal in rokavice, če bo v puščavi ponoči mrzlo
- Kindla
In to je to. Imava še cel teden časa. Hura!
