Sigiryja in ostalih 6 ur

Vožnja iz Kandyja do te veličastne gore Sigiryja, za katero še danes ne vedo ali je bila samostan, utrdba ali “kar nekaj”, bi lahko trajala še kaj več. Tri ure se sicer slišijo precej veliko za neutrudno borbo ritnic s trdimi preozkimi stoli, v nobenem vodiču, nobenem TripAdvisorju in Lonely Planetu pa ne piše vsega tega, kar ti takšna vožnja da. Ne le, da se vedno, prav vedno najde nekdo, ki do naju pristopi povsem brez pričakovanj, da bova od njega “nekaj kupila” in se tako iz tega razvije bogat pogovor, ob katerem denimo izveva za najboljšo restavracijo v mestu ali pa nekaj o tem, kako pred letom 2009 niso upali na bus, saj je frakcija Tamilcev bombe puščala pod sedeži in je vsake toliko kakšnega razneslo … ob takšnih vožnjah tudi najini možgančki delujejo na povsem novi frekvenci. Lahko bi rekel višji, pa se mi zdi, da se bo kdo kdaj neupravičeno upiknil v tole.

Pogovarjalal sva se o eni temeljnih razlik med našimi in njihovimi kulturnimi vrednotami. Z besedo “njihovimi” ne znava točno povedati, kdo to so, ker tukaj ne gre za mi-oni, temveč zgolj poudarjava različne kulturne vzorce.

“I was a teacher in UK for thirtyfive years. Now I am old and nobody wants me there. So I came back. I teach math at this local high school near Kandy and kids really appreciate me being there for them. Not like in UK …”

Zdi se, kot da je nekaj tam zgoraj ob njihovem rojstvu “pozabilo” naložiti program za “kaj-bodo-pa-drugi-rekli”. Ko se na avtobus z zadnjimi vzdihljaji povzpne stara ženička, ji fant brez enega samega medmeta odstopi sedež. In ne način, kot se to počne kje drugje. On ne vstane in ji ne nakaže naj se vsede. Ona se mu ne zahvali. On ne pričakuje odobravanja drugih. Ona se vsede brez besed. Vse poteka tako mirno, tako samoumevno. In ko se gospod v suknjiču in kravati pri kobacanju mimo torb in nahrbtnikov z glavo butne v prijemne ročke na avtobusu in se še parkrat vmes spotakne, ne zavija z očmi. In se ne drži za glavo. Ne godrnja. In če pride na bus še ena stara ženička, se bo brez besed skobacal nazaj, še kdaj padel in na koncu njej pomagal na svoj bivši sedež. Brez besed.Brez prosim in hvala. Brez triumfa.

Sigiryja (ja, menda sem v videu njeno ime napisal narobe, čeprav bi skoraj prisegel, da sem nekje videl takšen napis) je mogočna gora iz strjene magme, ki te po nekaj zavitih stopnicah in nekaj ne preveč prijaznih prepadih vodi do 180 metrov visokega vrha. Ob vznožju je toliko poti, da bi se lahko brez problema izgubil, na vrhu pa verjetno toliko zgodb, da jih šepetanje vseh skrbno izklesanih kamnov spreminja v močan veter.

Tole pa je naša odprava na Sigiryjo.

In sva uspela. Urco ali dve, pa sva jo obdelala od vznožja navzgor in nazaj. Seveda mora človek nekaj postoriti, da si na koncu zasluži svež pineapple juice, ki ga gospa pripravi kar tako, da pred tabo sname ananas in ga čez minutko (ali 20 minut po našem času) prinese prijetno ohlajenega na mizo. Še kakšna domača zelenjava, zvečer pa juhica in mango, pa je dan popoln.

Aja, pa še tale uganka. What is this – walks like an Indian, talks like an Indian, looks like an Indian, but dresses up like a Czech? 🙂 Katastrofa Mic, katastrofa!

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

3 Comments on “Sigiryja in ostalih 6 ur

Leave a Reply

Your email address will not be published.