Ja, boga reveža. Na rajskem otočku, obdana z buhtečo zeleno riževih polj, ob slastnem sadju in tisočerih možnostih raziskovanja bova morala (!) ostati tukaj še 10 dni. Šele, ko sva na glas izgovorila tale naslov, sva se zavedla, kakšni mali nehvaležni pizdici sva izpadla. 🙂 Long story short. Želela sva podaljšati vizo, a se je celotna prodecura iz enega tedna, zaradi vseh mogočih praznikov, zavlekla na xy dni. Ta trenutek sva že enajsti dan brez potnega lista in malo sva že potna. Nisva čisto prepričana, kje je, kdaj ga dobiva. Ampak bo že. Najkasneje 3. maja morava ven iz države.
Lepo je na Baliju ostati dlje časa. Opaziš vzorce in opaziš spremembe. Že ko se ena mini gostilnica zapre in čez cesto odpre druga si samo: “Whaaaaat?”. Sezona sadje se počasi spreminja. Duriane je precej lažje dobiti sedaj, kot pa pred enim mesecem. Salak (snake fruit) je zdaj uvožen iz Jawe in je zanič. Vse se spreminja, le to, da bi nama uspelo prit zgodaj zjutraj do ribje tržnice, ostaja nespremenjeno. 🙂
Bali raziskujeva tako, da imava bazo v najini hišici, z motorčkom pa se odpravljava na dvo- ali trodnevne izlete. Povezala sva se s simpatično platformo za rezervacijo lokalnih namestitev HSH Stay, ki nama zagotavlja brezplačno bivanje tu in tam. Pač tam, kamor naju zanesejo – ne boste verjeli – noro lepo urejene cestice otoka. In ravno včeraj sva se vrnila s izleta po južnem polotočku Nusa Dua.
Vse lepo in prav, ampak tale april, čeprav spada že v suho sezono, je še vedno aprilski. In seveda se ulije ravno takrat, ko se midva spraviva na motor. Včeraj 3 ure po huronskem dežju, pokrita s palerinami, kot dve ninđa želvi, in v dumb-n-dumber pozi. Ja, točno tako, kot si predstavljaš. Še sreča, da sva se na sredi poti ustavila v – zame – nebesih.
Ribja tržnica, kjer si v božansko smrdljivem šotoru kar sam nabereš, kar ti srce poželi (jastogi, školjke, hobotnice, tuna, red snapper in še tisoč ostalih žrtev), sosedu pa plačaš evro ali dva, da ti vse to pripravi na žaru. S pravim ogljem. In potem se mastiš ob slastnih okusih in misli, da za vse skupaj nisi plačal več kot 10 eur za dve lačni osebi.
Danes pa, glej ga zlomka, še eden večjih praznikov na Baliju. Vsakih 210 dni se praznuje Galungan. Ulice vzcvetijo ob vseh mogočih dekoracijah, mogočnost pa jim dajejo visoke, ukrivljene in še bolj okrašene bambusove palice. Midva sva dan ravno začela. Pojedla zajtrk in popila še zadnje drobtinice kave. Čas je, da se premakneva v mesto. Ampak naju je malo strah. Ziher se bo ulilo.
