Slovenska potica.

Danes je najin 147. dan na poti. Tisoče kilometrov, stotine obrazov, desetine znancev, nekaj pravih prijateljev … vedno eno in edino vprašanje. “What is so special about Slovenia?” Kaj je na naši kokoški posebnega. Kaj je tisto, s čimer naj tuj obraz, ki radovedno bolšči vame, prepričam o tem, da smo vesel narod. Da smo ponesen narod. Da je naša kokoška najlepša kokoška na svetu. Da se nas splača najti na zemljevidu, da se splača naučiti izgovoriti zapleteno ime glavnega mesta, da se nas splača obiskati.

“Potica,” je odgovoril Janez, ki sva ga pred nekaj tedni srečala v mestu Varanasi v Indiji. “Potica. Jaz odgovorim, da smo znani po potici.”

Najbrž res. Potica. Saj bi dodala še žlikrofe, ampak ker prav vsak hoče ponoviti besedo za teboj, se temu napornemu večurnemu podvigu raje izogibava. Torej potica.

“In kje nastaja potica?”
“Zelo mala država smo. Samo dva milijona nas je,” razlagava. “Blizu Italije.”
“Aaaa, Italija. Govorite Italijansko?”
“Ne, ne.”
“Kako pa?”
“Slovensko.”
“Slovensko? Zveni kot rusko.”
“No, ja, saj. Imamo nekaj podobnih besed.”
“Aha, torej ste del Rusije?”
“Ne, ne. Bili smo del Jugoslavije.”
“Aaaaa, nogomet.”
“Hm. Ja, nogomet.”
“Torej ste znani po nogometu? S kom igrate letos v Braziliji?”
“No, nismo ravno znani po nogometu in žal nas letos ni v Braziliji.”
“Aha.”
“Ja, tako.”
“Kaj pa gospodarstvo?”
“Še kar držimo se.”
“Po čem ste znani?”
“Hm. Veliko lesa imamo. Dobrega lesa, veliko gozdov. Lepih gozdov.”
“Aaaa, lepo. Torej veliko izdelujete iz lesa.”
“Ja, no. Tudi. Veliko ga izvažamo.”
“A, lepo. Torej ga imate preveč.”
“Ne, to ne, ampak ga izvažamo. In potem nazaj kupujemo končne izdelke.”
“Zveni še kar neumno.”
“Hm.”
“Kaj pa šole?”
“Šole imamo super, večinoma državne, tako da po večini ne plačujemo šolnine.”
“No, to pa je lepo.”
“Ja, to je res lepo.”
“Kje pa se potem zaposlite?”
“Veliko jih gre v tujino.”
“Kako prosim?”
“Ja, najdejo službo v tujini, pri nas je delovnih mest bolj malo.”
“Ne razumem.”
“Tudi midva ne.”

Tišina.

“Torej potica?”
“Ja, potica.”

Dlje kot sva na poti, bolj cenim Slovenijo. Res jo. Cenim čisto vodo, ki priteče iz pipe in poln hladilnik dobrot. Cenim res lepo zelene travnike in voznike, ki ne trobijo pred vsakim ovinkom. Cenim letne čase. Cenim to, da je na vsakem koraku vedno nekdo, ki te je pripravljen povabiti na kavo. Cenim velike zabavne jumbo plakate in včasih resnično bedaste “novice” na spletu. Cenim Milko, ki jo lahko kupiš na vsaki bencinski črpalki in cenim kinderjajčke, v katerih so še vedno dobre igračke. Cenim to, da se skoraj vsak teden najde kakšen dober koncert in da si lahko pivo odprem v Tivoliju na sončku. Cenim to, da mi v podhodu prijeten stric igra na čembalo in me ne sili, da mu v kovček vržem kovance. Cenim noro dobro zapečen rob pice in masten burek zvečer, ko se vračam prijetno okajen iz Metelkove. Cenim to, da se lahko zapeljem v Portorož na sadno kupo in sem do večera že doma. Cenim to, da imajo lastniki radi svoje kužke. Cenim Šmarno goro, ker je tako nizko, pa mi pe vedno daje občutek, da sem s 30-minutno hojo naredil nekaj zase. Cenim slovenske bende, ki ne prodajo nobene plate, nimajo plačanih koncertov, pa še vedno delajo komade v slovenščini. Cenim Karolijev globok glas na Valu 202. Cenim navadne vtičnice za elektriko in elektriko na sploh. Cenim hiter internet. Cenim najboljšo kavo na terasi v STAju. Cenim prijeten zven besede “hvala”.

Cenim potico. In vsakemu, ki me vpraša, kaj je v Sloveniji tako posebnega,  jo ponosno ponudim!

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

3 Comments on “Slovenska potica.

  1. Braaaaavo, vidva razturataaaaa!!!!!

Leave a Reply

Your email address will not be published.