Ko me kdo vpraša, zakaj grem na pot tokrat sam, mu povem preprosto laž: “Ker sem čutim pripravljenega”. Ok, je že res, da sem po dveh precej zahtevnih in avanturističnih potovanjih (Indonezija in Venezuela) prišel do neke stopnje, ko se mi zdi, da je svet na stežaj odprl svoja vrata in me skoznje ni več strah vstopiti, pa vendar. Glavni razlog, da se na pot decembra odpravljam sam, je rezultat mnogih zakompliciranih mislih. Pozitivnih in tistih, ki me gledajo grdo. Plod nasvetov, ki sem jih posredno izluščil iz pogovorov s prijatelji in znanci, plod prepričanja v to, da si utiram pravilno pot v življenje.
Enkrat sem naletel na zgodbe o posameznikih, ki jih je življenje popeljalo v tisto smer, ko so želeli spoznati same sebe. V detajle. Se “ščistiti”. Mogoče začeti razmišljati povsem z drugimi celicami. Skratka pogledati globoko v sebe. Bral sem, da so jih nekje v Aziji (Kitajska, Tibet, Nepal … ne vem točno kje) v templjih nekje v naravi pustili čisto same. Čisto, čisto, čisto same. Brez stika s komerkoli, samo med štirimi stenami. In bral sem, da je bilo prvi teden še lahko. Mogoče še drugi. Potem pa je kmalu nastopil čas, ko se je bilo potrebno pogovarjati s samim seboj. Ko so se možgani začeli očiščevati grdih ran, nerazumljivih zgodb in travm. Pa je trajalo nekaj mesecev. In je bilo lepo …
Ne bom doživel tega, vem. Mogoče pa me vsaj malo opeče …
(Mami, o tem, da me ne bo doma za Božič in Novo leto se bova še pogovorila, ok? 🙂 )
