Mineval je dan in cigareti so izpuhteli en za drugim. V zraku se je vil vse bolj prijeten vonj po sicer smrdečem durianu. Naš zajtrk. Gledali smo se in izmenjevali nekaj besed. Oni skromno v angleščini, midva še bolj v mentawajščini.
“Sinanalepku,” rečem dedku previdno, očitno prepočasi, da bi iz zlogov razbral, kaj mu hočem povedat. Nagrbanči čelo in pozorneje prisluhne. Ponovim.
“Aaaaa, sinanalepnu!”, skoraj vzklikne od veselja. “Sinanalepnu!”
“Ja, to je moja žena,” mi odleže, ko vidim, da jim je moj odgovor po godu.
In še preden jim sploh uspe vprašati naslednje vprašanje, že imam pripravljen odgovor.
“Ne, nimava še otrok,” rečem. “Tungu, tungu.” Počasi, počasi.
Na drugem koncu lesene hiše imenovane uma, je v soju popoldanske svetlobe babica pripravljala svoj delovni prostor. Z vso vnemo in predanostjo. Ob tem pa ves časa z glasom poklicne pravljičarke razlagala zgodbo. Ja, človek bi pričakoval, da bo v sobi še kdo. Nop. Sama sebi. Popolnoma zatopljena. Začne visoko in z glasom mirno konča skoraj neslišno nizko.
“Lahko vstopiva?” jo vprašava bolj s kretnjami, kot z besedami.
In povabi naju naprej. Posadi na tla in razlaga dalje. Še bolj vneto, še bolj strastno.
“To je zgodba o rastlini sago,” nama prevede vodnik. “O tem, kje raste, kako jo nabirati, kako jo namočiti v reko, da se napije vlage in kako jo pripraviti kot jed. O tem, kako je raslino potrebno zdrobiti, kako jo zavijemo v liste iste rasline in postavimo na ogenj. O tem, kako hvaležni smo, da jo imamo in o tem, kako dobrega okusa je.”
Babica pa razlaga in razlaga. In naju ob vseh izrečenih besedah gleda v oči tako močno, da najini glavi kimata sami od sebe in se usta razležejo v nasmeh ne da bi vedela kdaj. Poslušam in za trenutek pozabim na vse ostalo. Zdi se mi, kot da sanjam. Kot da se bo vsak trenutek nekdo na ves glas zadrl “Cuuuuuuuut” in bodo na sceno pritekli statisti, kamermani, vizažisti … Želim si, da bi znal ujeti te ternutke v drobne stekleničke, jih postaviti na polico in bi vsakokrat, ko me doma razjezi kaj takšnega, kot je pokvarjena majoneza, prelomljena poslovna obljuba ali dež ravno takrat, ko sem želel na Šmarno, odprl njihov zamašek in globoko vdihnil.
Težko se mi je povsem izolirati od občutka varnosti, ki mi ga daje misel na to, da imam dom, da imam starše, da imam prijatelje. Da so nekje tam in da tudi če gre vse v tri pi*** materne, še vedno imam nekoga, ki se bo postail zame in mi pomagal. Težko zmorem toliko empatije, da bi se resnično postavil v kožo teh ljudi. Teh ljudi, z vsem dobrem in slabem, kar imajo, kar doživljajo, kar dajejo naprej. Še vedno sem le nekdo, ki opazuje. Nekdo, ki hodi srat med prašiče samo en teden, nekdo, ki je žive ličinke samo en teden, nekdo, ki spi na trdih tleh samo en teden, nekdo, ki se samo en teden tušira morda vsak tretji dan … in se potem vrne nazaj v svoj mehurček.
“In to je strup,” prevede vodič dedkove skromne besede, nekaj minut za tem, ko se je tik pred močnim nalivom ta sključena pojava vrnila iz živozelenega gozda. “Strup iz tega in tega in tega. Tako močan, da puščica namazana s tem v trenutku ubije opico,” še doda med tem, ko dedek že prepreva. Na glas. In lepo. In mirno. In ker k tako lepi pesmi pritiče tudi uboj, zgrabi še kokoš, jo ob pesmi podrgne vame, ob Katjo in vodnika, nato pa snap, snap, snap zlomi njen vrat, potrga nekaj peres iz repa, jih zatakne za rob strehe in pišče se v naslednjem trenutku že peče na ognju. “Kosilo,” še doda. Mukom.
Najina želja pred odhodom je bila, da obiščemo čim več družin, da vidiva čim več običajev in spoznava kar največ šamanov, zato smo se še istega dne podali na pot. Vprašanje “Kako dolgo bomo hodili?” sva nekako potisnila na stran, saj je vsakršni odgovor brez pomena.
Pa je rekel kar sam: “Šest ur. Po džungli.” In mu seveda nisem verjel.
Pa bi mu moral. Dejansko smo hodili 6 ur. Šest ur po džungli, kot je tista iz najboljših risank. Mokra, blatna, z rekami in brvmi, ki jih je potrebno prečkati. S pijavkami in bodečimi palmami. Z okusnimi sadeži in strah zbujajočimi glasovi. Če vse to ne zveni dovolj napeto in mi ni uspelo ustvariti ustreznega dramaturškega loka, naj dodam, da sem jaz osebno kar precej pička, ko enkrat pridemo do kač, pijavk in ostalih stvari, ki se skrivajo globoko v blatu in je pri tem dotičnem odstavku nujno potrebno to upoštevati in si ob vsaki besedi predstavljati moj izmozgan, prekomerno previden in na vsak šum ekstremno pozoren obraz in pripadajočo obrazno mimiko. Ja, tko.
Po 6 urah gomazenja, smo prispeli … na cestico. In mimo nas motor, na njem pa šaman. Nad nami pa dež. Naliv. Tropski.
“Kaj hudiča pa je to?” rečem vodniku, pri čemer seveda uporabim angleško različico frazema s pripadajočo slavno besedo na F.
“Ne, ne, ne,” reče, z nama vse manj simaptičnim nasmehom. “Tukaj ostanemo samo danes, jutri gremo naprej, da pridemo do telefona in imamo danes hrano, da lahko oba spita, jaz pa kupim cigarete, ker v vasi nimajo cigaret, ko bosta lahko vidva čez dva dni spala in je nujno, da prinesemo še sladkor, pa še mrežo za komarje imata danes in imamo zdajle še samo pol ure, da lahko jutri potem dve uri in še šest ur, čez dva dni, ko pridemo nazaj in potem s čolnom.”
Ammm … ok. Spet nič jasno.
Ob večernih zvokih, ko je mošeja naznanila molitev zadnjega dne Ramadana (prosim, če sem tole narobe interpretiral, me le popravite) in so mimo naju po lužah hitele cele družine, sva pojedla večerjo riža in rezancev, prižgala še nekaj cigaret, se nekaj časa še spogledovala s prijetno gospo, ki naju je gostila ta dan, in se končno predala trdi temi, ki je tudi to noč skoraj pretrdo objela otok Siberut.
In tukaj se je vse skupaj šele začelo …
(Se nadaljuje …)
