Tobak, klinčki, neki, neki, neki pa še neki.

“Thank you, sir.”
“Sure. Thank you!”
“See you tommorow.”
“See you.”

In se poslovimo že z nasmehom.

Nekako taktično sva na tržnici našla najljubšega prodajalca sadja, najljubšega prodajalca zelenjave, najljubšo prodajalko skute (curd) in najljubšega prodajalca (no, ta je samo eden, ampak je vseeno najljubši) rib in ostalih morskih dobrot. Vsak dan zjutraj, pa tudi popoldan, če se seveda oglasi moj želodček, se malce sprehodiva naokoli in napolniva prekomerno ravnodušno predane plastične vrečke.

Osvojila sva cene in zdaj stvari počasi postajajo bolj oprijemljive. Kilogram paradižnika se je tako ustalil na 80 rupij (0,45 eur), za ananas plačava okoli 120 rupij (0,7 eur), za skuto 140 rupij (0,8 eur), za pol kilograma svežih škampov 500 rupij (2,7 eur), za 6 jajčk 120 rupij (0,7 eur), za pivo 160 rupij (0,8 eur) … Ne le, da nama to znatno pomaga, da imava kontrolo nad dnevnimi financami, prav tako je nekako v smiselne okvire postavilo tole celotno potovanje.

Z najemom malce boljše sobe/apartmaja/stanovanja se stroški, kljub višjemu dnevnemu najemu, skozi celotni dan zmanjšajo. Saj vem, da ne gre za neko odkrivanje tople vode, ampak dokler ne poizkusiš, ne veš. Že to, da namesto litrske vode, ki stane 80 rupij, kupujeva 5-litrske plastenke, za katere odštejeva 180 rupij, se pozna na zadovoljnih in morskih sadežev in svežih kokosov polnih želodčkih.

Ko smo že ravno pri kokosih. Včeraj naju je pot zanesla po dva. Sveža. King coconut. In ker so naju Jezni, Mini in Prijazni tako lepo posadili v svoj krog, sva poizkusila še tisto “rdeče”, kar neprestano srečuješ v kotičkih njihovih ust. Na to se prvič naletel v Indoneziji, kjer se temu reče pinang, tukaj pa nimam-pojma-kako-čeprav-mi-je-trikrat-povedal. Ja, tako. Dolgo ime, ampak gre v uho. 🙂

Skratka. V zelen list nečesa, kar bom kasneje napisal kaj je, zavijejo svež topak, klinčke, plod nekeka oreščka in še eno začimbo prijetnega vonja. Vse to stlačiš v usta skupaj z zdrobljenimi koralami (za lažje žvečenje) in, če imaš malce več sreče kot jaz, mimo svojega ramena na tla pljuvaš krvavo rdečo slino. Vse skupaj deluje kot fuga, pri čemer se učinkovine tobaka (in menda tudi tega zelenega lista) absorbirajo v kri in te … poživijo.

Danes je part II preizkušanja. Pljuvam čez balkon.