“… jemo tudi kravje iztrebke,” je nadaljeval. Ob kosilu sredi pragozda, seveda. “Pa prašičje tudi.”
“Iztrebke? Resno?” je vprašala Katka.
“Seveda. Niso tako slabi,” je potrdil. “Tudi kurji so dobri.”
“No, no, no,” je oglasil vodnik številka dve. “Kurji pa res niso dobri.”
“Ah, seveda so,” je oporekal prvi.
“Niso, res ne,” je vztrajal prvi. “Pregrenki so.”
Za nami je bilo nekaj ur hoda in lačni smo na tla razgrnili v bananine liste zavide priboljške. Jajčevce, gobe, kuhane ribe, pekočo čili omako in malce prej nabrano “praprot”. Ker že zadnjih nekaj dni ob večerih nebo na Zemljo zliva enormne količine vode, smo se odločili, da spanje v pragozdu nadomestimo s spanjem v eni izmed najbolj preprostih vasic tod okoli.
“Tukaj bomo prenočili,” je po nekaj krogih po vasici razglasil vodnik. Fant, star 32 let, žepne velikosti in kitajskega obraza.
“V kurniku?” sem vprašal. “Prav.”
Malce smo pometli in se drug pred drugim delali, da rezek vonj obilice kurjih iztrebkov ne moti naših nosnic. No, če tole pojeste, svaka vam čast.
Vas, ki ji očitno nihče ne ve imena, se je ob večeru zavila v oblak in le tu in tam jo je osvetlil kašen blisk. Zdaj od tu, zdaj od tam. Otroci so naju opazovali s previdne razdelje, preučevali najine redke gibe in se nama občasno celo približali. V skupini po pet ali več, seveda. Vsake toliko časa je iz kakšne izmed lesenih kolib pokukala zvedava babica, stopila do naju, si naju dodobra ogledala in se z nekaj medmeti (zveneli so prijazno) podala nazaj proti topli postelji.
Bila je ena izmed najbolj preprostih in nekje v prejšnje tisočletje ujetih vasic, kar sva jih uspela obiskati. Povsem brez dovoznih poti (le ozka potka do 5 ur oddaljene prve malce bolj razvite vasi), brez elektrike (le nekaj sončnih celic velikosti 30 x 30 cm, ki jim jih je namenila vlada), brez trgovinic, brez svetišča, brez … vsega.
“In s čim se ukvarjajo?” sva vprašala.
“Imajo krave, imajo prašiče in kokoši,” je odgovoril. “Občasno meso prodajo v mesto.”
“Kaj pa riž?”
“Riž pridelujejo na polju nekaj ur od tu in ker je polje malo, ga pridelajo ravno dovolj zase,” je razložil. “Tale vas je še za naše standarde ena izmed najbolj preprostih in revnih.”
Ura je bila nekaj čez deveto, ko sva sva se v kuhinji sosednje hiše najedla riža in odpravila v kurnik na več kot zaslužen počitek. Nekje daleč sva slišala otroške vzklike in smeh, za njimi grom in od tam daleč, daleč nekje tudi šum vsega nepotrebnega, kar naju čaka v najinem vsakdanjem življenju.
