“Ta je vaš?” sva v kvazi govorici gluhonemih vprašala dekle, staro nič več kot 25 let, ki je v rokah pestvala v umazano cunjico oblečeno dojenčico.
Pomikala je. “Štiri,” je pokazala s prsti.
“Štiri mesece je stara?” sva vprašala.
Ja. “Šest,” je nadaljevala.
“Šest kaj?”
“Šest,” reče v njihovem jeziku in s prstom pokaže na šest otrok. Nekaj jih spi v njeni mini trgovinici, nekaj jih skače še zunaj po lužah.
“Šest otrok imate?” začudeno vpraša Katka.
Pokima.
Zdi se, kot da preživetje odmaknjenih laoških vasic sloni na intenzivnem razmnoževanju. Ljudi in živali. Pa saj to je seveda nadvse logično, a v takšni meri? Vasi so polne, res polne otrok. Razmerje otroci:mamice mora biti vsaj 10:1.
In da o živalih sploh ne govorim. Vsaka druga prasica s seski podrsava po blatnih tleh, vsaka tretja psica je debela, kot balon in pri vsakem koraku moraš biti nadvse previden, da ne pohodiš kakšnega ravno zvaljenega piščančka.
Ful sem vesel, da sem lahko tale zadnji odstavek napisal brez slabe vesti in ne da bi me Buddha dvakrat okol kepe. 😉
Po deževni (beri: orkanski) noči smo zapustili vasico Brezimena in po razmočenih potkah nadaljevali romanje. Tokrat v vasico plemena hmong. Plemena, ki je, po pričevanju slabo angleško govorečega vodnika, prišlo v te konce z juga Kitajske in se leta 1954 (ali pa 1960) za tukajšnjo zemljo odkupilo s tremi konji (ali pa so oni dobili tri konje), prav tako pa so ta isti čas Američanom zagotavljali neomejeno količino opija (ali pa so Američani njih napadli zaradi opija).
“Tukaj bosta spala,” nama je rekel in pokazal v zgornje nadstropje lesene hiše.
“Super,” sem odgovoril. “Pa še diši.” Resnica je, da ni smrdelo.
“In kaj bova sedaj?” je vprašala Katka.
Skomig z rameni.
In tako je tudi bilo. Dan, večer in noč v vasici, katerih ulicam kraljujejo otročki, odrasli pa se le tu in tam pokažejo izza lesenih vrat lesene hiške. Le tu in tam na plano pokuka nekdo z ogromno puško, kakšna mamica s pletilkami v rokah ali babica s košaro polno dobrot iz gozda in sosednje njive. Le tu in tam kdo dvigne glavo izza grmovja in preveri, če lahko na svojem WC-ju počepi še malce dlje.
In minevajo dnevi, tedni, meseci in leta. Bolj kot sem se poskušal postaviti v njihovo kožo, manj sem se znašel sam s svojimi vrednotami. Svet se zdi, kot da je padel na glavo. Očetje varujejo novorojenčke, mamice s težkimi sekirami podirajo drevesa in kopljejo luknjo za novo leseno hišo. Ob večerih se razširjena družina zbere v kolibi, kjer po tleh ni parketa, le razmočeno blato in skupaj je. Riž in nekaj za čez. Bananine cvetove, bambus, praprot iz gozda. Morda kakšen gomolj ali korenino.
Na srečo je tisto noč deževalo še močneje. Grmelo še glasneje. In bliskalo še mogočneje. Cenim priložnost, da lahko doživljam trenutke, ob katerih se zamaje moja realnost.
