V budističnem samostanu Wat Tam Wua

Vsakokrat, ko se moje misli naravnajo na to, da bom naslednjih nekaj dni preživel bodisi v ashramu ali pa samostanu, bruham. Tako je bilo prek 3 leti v Amma ashramu, letos v Shivananda ashramu in ja, tudi na poti v budistični samostan Wat Tam Wua sredi gozda nekje na meji med Tajsko in Burmo ni bilo prav nič drugače. Dvakratni pljusk, pljask in škloc na ogabnem WC-ju avtobusne postaje, pa sem se sčistil tik preden sva se podala na 4 urno pot.

In deževalo je. Kako lahko po neprestanih sončnih dneh, ki so naju vsakih nekaj minut silili k osvežitvi z ledenim zelenim čajem, tako močno dežuje? In dežuje med vožnjo in dežuje med hojo do samostana in dežuje medtem ko na klopci pred vhodom čakava nekoga, da naju sprejme in nama pove, kako in kaj. Kje spiva, kaj jeva, kaj počneva. Kdo sva, kaj je vesolje, kdo je Bog in kdaj za vraga bo vsega konec …

In so naju sprejeli. Vsak  je prejel svojo belo obleko, vsak svoj prostor za spanje. Jaz na tleh v velikem skupnem prostoru, gospodična Stojilkovski pa v svoji privatni leseni kočici, z lastnim dvoriščem in kopalnico. Emancipacija. 🙂 Pa začnimo.

“Tole je urnik in prosim vaju, da se udeležita prav vsega,” nama je v tajski angleščini povedala prijazna gospa Su.

Urnik v samostanu.

Urnik v samostanu.

Samostan Wat Tam Wua, ki je dom 9 menihom, je malo mestece zase. Ima svoje vrtove, svoje parke, svojo jamo za meditacijo. Ima nekaj 10 lesenih hišk, v katerih prebivajo gosti, nekaj hišk za menihe. Ima veliko jedilnico, ki služi tudi kot prostor za meditacijo. Ima knjižnico in kuhinjo. Svoj nasad papaj, banan, ličijev, mangov. Ima dva majhna jezerca polna rib prekrita z vijoličnimi lokvanji, ki, če jih ne ujameš dovolj zgodaj zjutraj, kar hitro zaprejo svoje veličastne cvetove.

Dan. Vsakdan.

No, nikoli jih nisva zamudila. 🙂 Vsak dan ob 5:00 je budilka naznanila začetek dneva oz. moje odštevanje minut do zajtrka. Še 120 minut. Še samo 120 minut. Pa sem čas zapolnil z jutranjo jogo, meditacijo in branjem.

Ob 6:30 smo se vsi, kakšnih 30 nas je bilo, zbrali na tleh v veliki jedilnici. Zaspani, utrujeni od trdih desk, na katerih smo spali in predvsem lačni. Od zadnjega oborka je minilo nič manj kot 18 ur. Pokleknili smo pred velikim Buddho, se mu trikrat priklonili in nad glavo podržali vsak svoj železni krožnik z rižem. “To je darovanje riža,” je opomnila Su. “Samo počakajta tu, menihi se bodo sprehodili mimo, vi pa vsakemu izmed njih dajte eno žlico riža.”

Na poti v jamo za meditacijo.

Na poti v jamo za meditacijo.

Ko je zadonel zvonec na drugi strani potočka, smo kmalu ugledali vrsto temno rjavih pojav, z velikimi lonci v rokah. Na čelu aboth, glavni menih v samostanu, za njim pa še 8 pobritih glav s prijaznimi oči in skritimi nasmehi. Mladi, debeli, suhi. Eni izmed njih pa stari. Tako stari, da so obrazi prevzeli že obliko lobanje. In mirni. Tako mirni, da ob morebitnem stiku pogledov ostaneš za nekaj trenutkov povsem paraliziran. Kaj točno se dogaja v teh pobritih glavah? Kje točno je tisti trenutek, ko nekdo reče, da bo vse življenje menih? So ti ljudje res doživeli nirvano? Res razumejo tisto nekaj več? So res odkrili, da, kot sami pravijo, ni Boga in je bog narava?

Ko smo po tihem obredu darovali riž in še sami takoj za tem napadli okusen veganski zajtrk, se je dan šele začel. Dan, ki ga lahko opišem samo z eno besedo: meditacija. Meditacija med hojo, meditacija sede, meditacija leže. Meditacija v svoji sobi, meditacija med petjem pesmi, meditacija med pospravljanjem samostana. Meditacija med jedjo, meditacija med branjem budistične literature, meditacija pred spanjem.

Midnfulness.

Vsak dan sva meditirala okoli 7 ur. Iz zadnji obrok užila ob 11 dopoldan. In če bi moral izpostaviti eno samo ključno vprašanje, ki sem ga uspel izluščiti iz teh petih dni, ki mi jih je bilo dano deliti s temi menihi, bi rekel le to: “Kako je mogoče, da se sicer moj vsak cel jebeni dan vrti le okoli hrane?” Kaj bo za zajtrk, kdaj bo zajtrk? Kaj bom grical medtem ko bom delal. S kom grem na kosilo, kaj bom jedel? Kdaj bom jedel? Bo pred večerjo potrebno še kaj pojesti? S kom grem na večerjo? A gremo ven na večerjo? Prepričan sem, da  vsaj 30 % dneva tako ali drugače namenim prehranjevanju in prenasitenju s tem in onim.

Prostor za meditacijo.

Neverjetno, res. Neverjetno, koliko časa, energije, idej, volje in zagona človeku ostane, ko hrano in prehranjevalne orgije izloči iz svojih miselnih procesov. Z zadnjim obrokom ob 11. uri dopoldan ti tu ne dajo izbire in če sem čisto odkrit, sem bil tretji dan tako zelo uničen, da sem se počutil, kot v prisilnem jopiču postavljen v najboljši sushi bar na svetu. Trgalo me je. Koncetracija je bila nična, lačen sem bi. Bolel me je želodec. Po vsaki dvourni seansi meditacije me je bolela glava. Zvečer nisem mogel zaspati. Nacejal sem se z vodo, da sem vsaj za nekaj minut zaposlil želodec, pa me je seveda takoj pritisnilo lulat. In spet pit in lulat. In tako dalje v premetavanje na trdih deskah. In to samo zato, ker moji možgani bolano hrepenijo po hrani?!

Tihi dan.

Četrti dan sem se odločil, da grem še korak dalje. Odločil sem se za tihi dan. Dan, ko ne glede na vse, kar se dogaja okoli tebe, preprosto molčiš. Lahko se družiš, prisoten si pri vseh obredih, vse poteka normalno, le govoriti ni dovoljeno. Super. Lačen. Zaspan. Z zaprtimi usti. Hm … lačen? Kaj pa vem. Nekako ta dan nisem čutil takšne potrebe po lakoti. Misli, ki so se porajali v glavi in jih nisem smel deliti z nikomer, so me tako zaposlile, da sem pozabil na hrano. In ko sem v druži poslušal pogovor prijateljev iz samostana, sem dejansko … poslušal. Zjutraj je bilo težko. Uf, ja. V vsakem pogovoru sem želel pristaviti svojo misel, svoj odgovor. Pa ni šlo. Tihi dan. In kaj sem ugotovil konec dneva? Poslušati je umetnost.

Ljudje ne znamo več poslušati. Med pogovorom s prijateljem že med njegovim stavkov oblikujemo svojega. Se prekinjamo. Vsiljujemo svoje mnenje. Ko sem tako močlal in poslušal artikulirane misli drugih, sem morda prvič v življenju razumel, kako lepo je poslušati. Vsaka beseda, vsak stavek, vsako ločilo na koncu stavka nekoga, s komer lahko deliš svoje misli, je darilo. Drobna pozornost. Namenjena le tebi.

Katka daruje hrano menihom za kosilo.

No, pa je minilo teh 5 dni. Zdi se mi, da bi lahko napisal celo knjigo o tem in onem. Hm … knjigo. Res z velikim veseljem lahko končno delim z vami, da sem začel pisati potopisno knjigo. To nikoli ni bila moja želja ali cilj, zdaj pa vidim, da na blogu ostaja toliko nenapisanega, da moji prsti kar hrepenijo po tem, da spravijo to v črke na papir.

Ura je 3 popoldan. Katja spi. Jaz pa sem … malce lačen. Damn it.

Aja, a koliko to vse skupaj stane? Nič. Lahko doniraš kolikor hočeš, sploh pa ni nujno.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

6 Comments on “V budističnem samostanu Wat Tam Wua

  1. Uf, med branjem me je zagrabila strašanska lakota 🙂 Poklon. Obema. In Mic, thumbs up za knjigo 🙂

    Maja

  2. Hahhhaa napol humorstično in napol resno moram napisat tale kratek komentar.

    Preimenuj gospodično Stojilkovsko v teto Stojilkovsko.

    http://newbuddhist.com/uploads/FileUpload/97/90312d3db78478fe67e05d7252a10a.jpg

    Katka in Mic, s Tamaro uživava v previranju vajinega bloga in nama dajeta energijo za podoben korak nekje v prihodnosti. Delita vajine intimne občutke in misli še naprej z nama in naju napolnita z popotiniško motivacijo ! Res ceniva to in seveda dihajta trenutke kot jih mi vpijamo na tej strani.. 😉

  3. Ikooooo! Helou 🙂 Kok sem vesela, ko pustiš kak komentar. Me veseli, da vama je všeč, ful priporočam ta korak, samo ne bojta se ga 🙂 Pa ful nasvetov lahko dava zdej k sva bla mal okol!
    Bodita fajn pa oglasita se še kaj 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published.