V dvoje je lepo, ampak v troje je baje lepše

Dolgo se nisva oglasila. Ob občasnih potovanjih je služba postala najbolj pomemben projekt najinih življenj. Micevo podjetje je iz dveh ustanoviteljev v šestih letih zraslo v megapošast in pobralo številna priznanja, se razširilo na 6 držav in seveda zahtevalo 120% fokusa. Oba sva le del čudovite skupine ljudi, ki je zagnana in sveža in skupaj lahko ustvarjamo navihane izdelke, ki jih imajo radi v Evropi in Ameriki. Čeprav sva bila že sredi tridesetih, nisva zares razmišljala o družini, mogoče kdaj v hecu, ampak sama sem bila pripravljena tudi na to, da nikoli ne bova imela otrok. Nikoli ni bil pravi čas. Ampak življenje se je namesto naju odločilo samo …

Slovo

Nekega dne je najin Moči začel zavračati hrano in se skrivati v pralni stroj. Še vedno je zgledal kot najin kosmati otrok, ampak več kot očitno je bilo nekaj narobe. Začeli so se obiski pri veterinarju, zdravljenje in poskusi z različno hrano, samo da bi kaj pojedel. Jaz nisem mogla spat, ker me je skrbelo, kako mu bom zjutraj dala zdravilo, če ni želel jesti. Počutila sem se kot zombi.

Močko je med svojim enotedenskim pobegom par let nazaj dobil neozdravljivo bolezen levkozo, ki se med mucki prenaša s slino. Levkoza je zahrbtna bolezen, ki napade imunski sistem in mucka lahko napade iznenada, podre ga lahko že navaden prehlad. Nekatere mucke pa lahko vseeno živijo dolgo časa in na to sva upala tudi midva. Zdravljenje je bilo dolgo, Moči je večinoma počival, na vsake toliko je imel tudi dober dan, jaz pa sem bila od vsega dogajanja izmučena. Velikokrat sem se ob 20h že ugasnila na kavču, po 20 minutah filma, utrujena sem bila čez dan in sem včasih komaj prisopihala v najin četrti štuk.

Tisto sončno nedeljo sva se zbudila in Moči naju je po dolgo časa pričakal na visoki omari pred spalnico, smuknil na posteljo in za povrh še spil par požirkov iz Micevega kozarca ob postelji. Res je izgledal aktiven in na sploh boljše, zato sva se prav z veseljem odpravila v pisarno, kjer smo imeli delovno akcijo sestavljanja miz iz Ikee za nove sodelavce (ja, očitno je ključ do uspešnega podjetja, da kej pošraufaš :D).

Ko sva prišla domov, naju Močko ni pričakal na vratih, ni ga bilo v njegovi luknji v praskalniku, kjer je rad počival, ni ga bilo na mizi, kjer se je sončil, ko je bil zdrav. Mislim, da sva oba takoj vedela. Našla sva ga negibnega za kavčem, kjer je očitno prebil svoje zadnje minute. Izgledalo je kot da mirno spi in priznam, da je bila moja prva misel olajšanje, da ne trpi več. Ko sva ga šla pokopat blizu hiše Micevih staršev, me je seveda zadelo, da najinega mucka ni več, če sva ga mogoče predolgo pustila v trpljenju in zakaj ga nisem že na začetku cepila proti levkozi. Oba sva se lovila v žalosti ob izgubi najinega kosmatega otroka.

Srečanje

Ker moje neredne menstruacije že kar nekaj časa ni bilo (kar zame ni nič novega – policistični jajčniki in nedavno potovanje mi navadno eno vzameta), sem se odločila, da naredim test (ki sem jih ravno zaradi teh razlogov naredila pomoje že vsaj 50 – vedno negativno). Ko pravim, da sem bila 99,99%, da nisem noseča, si lahko predstavljate, kako zmedena sem bila, ko sem videla dve črtici. In to 4 dni po tem, ko je umrl Močko. Prisežem, moja prva misel je bila: Ojoj, ne še to. Mica sem neromantično na hitro zbudila, da nisem bila edina, ki se je počutila, kot da bi mi vzeli možgane, jih dali v blender na najhitrejšo hitrost in vlili nazaj v glavo. Tako sva ob šestih zjutraj strmela en v drugega kot dve teleti, ki nimata vseh kolesc in nisva našla besed, ki bi ubesedila te občutke. Za tale TMI se opravičujem, ampak ko ‘varna’ metoda po šestih letih zataji, te življenje postavi v eno drugo dimenzijo. Ja ja, ‘varna’ metoda ni zares varna, vem. Ampak cmon no, po šestih letih?! Zato vrjemite, ko rečem, da RES ni bilo planirano.

Tisti dan sva se srečevala v pisarni in samo buljila drug v drugega, ker nisva mogla verjet, kaj se dogaja. Ali se to res dogaja? Mogoče se še nisva zbudila.

Življenje je tako hotelo. Nezemljani!

Sledilo je obdobje dveh tednov, ko sva se navajala na misel, da bova starša. Najine misli so švigale od -omg-kar-otroka-dobiva-o-fak-nič-ne-bo-več-tko-kot-je-joj-močkota-pogrešam- in podobnih. Cel vrtiljak čustev. Končno sem vedela, zakaj sem sopihala ob najmanjšem naporu in zakaj sem zaspala na kavču. Gradila sem človeka!! OMG, kaj, človeka??

Sama sem se ukvarjala še s tem, da v meni nekaj raste. Sklepam, da nekatere ženske to sprejmejo bolj romantično kot druge. 6 let sem se na fakulteti učila o celicah, boleznih, reproduktivnem sistemu, krvnih skupinah … In potem zanosim in moje misli so bile večinoma OMG, V MENI RASTE ČLOVEK!!! NEZEMLJANI!! ČUDEŽ ŽIVLJENJA!!! Fudge pa reproduktivni sistem, iz dveh celic je nastalo življenje in zdej v mojem telesu raste še en človek. Noro in nepredstavljivo. Ko sem jedla, sem razmišljala, da vsak trenutek to bitje malo zraste. Ko sem bila prvič na pregledu in videla tisti fižolček, sem razmišljala samo o tem, da bo to postal velik človek. Mic je šel na poslovno potovanje v Ameriko za en mesec in čez vse večje prve večje preglede sem šla sama. Malo živčna, ampak nekako z zavedanjem, da bo vse ok. Če se je zgodilo tako iznenada, je mogoče moralo biti tako. Z Micem sva se potem tudi hitro privadila na celotno situacijo – če se je življenje samo odločilo, mora biti nekaj na tem. Izgledalo je, kot da sta se z Močkotom zamenjala in še vedno čutim nekaj simboličnosti v tem.
Očitno je prišel najin čas in veseliva se tega novega poglavja, ki ga nisva pričakovala. Spontano kot vsa najina potovanja. Zaradi moje starosti, sva se odločila, da grem na genetski test, ki je pokazal, da je vse ok in tudi da dobiva punčko. Malo Micko Melanšek!

Trenutno stanje

Moja nosečnost poteka res brez posebnosti. Slabosti sem imela res malo, utrujenost me je hitro minila, počutim se super, dobila sem superokus! Ko sem poskusila prvo dobro sadje/zelenjavo v sezoni (recimo paradižnik), sem tako uživala v okusu, da sem si tisti trenutek želela jesti samo to, do konca življenja! Dokler nisem prišla do marelic … in tako naprej. 😀 Edina posebnost je, da imam zaradi malce slabšega pretoka žil vsak mesec kontrolo rasti, ampak zaenkrat tamala veselo raste. Čakajo naju še slabi trije meseci in potem … baje največje potovanje od vseh! Ne delava si utvar, ne bo enostavno, ampak vseeno bi rada potovala tudi v troje, kmalu. O tem sva spraševala že na Instagramu in bova vesela vseh predlogov in nasvetov.

Velikokrat sem slišala, pa zakaj bi komplicirala in šla nekam dlje, saj otrok nima nič od tega. Otrok že ne, kaj pa starša? Srečni starši, srečni otroci? Ne veva, bova pa kmalu ugotovila in seveda ne bova rinila z glavo skozi zid.

Letos naju zaradi nakupa stanovanja in prenove čaka bolj miren dopust. Malo sva bila v Rabcu, malo v Bovcu, trenutno čilirava v Novigradu, potem šibava v Nemčijo, na koncu pa še malo v Prekmurje. Najbrž bom mela septembra že ene 80 kg zaradi vse te dobre hrane.

Dolga pavza potrebuje dolg update. Hvala, ker ste bili z mano.