Če bi moral izbrati eno stvar, ki je zares ne maram, so to karaoke (travme iz otroštva, ne sprašujte). In če bi mogel izbrati eno stvar, ki jo v Tokyu naravnost obožujem, so to karaoke. 🙂 Izkušnja je pravzaprav surrealistična. Takole gre …
Karaoke so povsod. A ne takšne, ko jih poznamo pri nas, ko Franc postavi LCD zaslon, dva popljuvana mikrofona in v petek zvečer privabi v svoj pajzl nekaj pijanih pogumnih fantov in nekaj sramežljivih deklet, ki se vedno raznežijo ob “but then I go and spoil it all by saying something stupid like I love you” (a se opazi, da nisem fen karaok? :)).
V Tokyu so karaoke del vsakdana. Tako nekako, kot gremo mi na kavico pred, med ali po službi, tako oni zajadrajo v karaoke. Po navadi so v visooookih ozkih stavbah, znotraj kateri po nadstropjih razmečejo stotine majhnih, akustično (več ali manj) izoliranih sobic. In sem pridejo vsi. Od drobnih deklic, pijanih študentov, družin, starejših ovdovelih gospodov, tudi brezdomca sva videla.
Vsaka sobica ima poleg osnovnih aparatur za karaoke tudi svoj lasten lightshow. V roke dobiš tablico in na njej zbiraš skladbe. Če imaš srečo, podlaga ni MIDI iz portoroške terase. Naročiš še kakšno pijačo, oblečeš kostum po želji … in akcija!
Je pa precej drago. No, takole gre. Čez dan je poceni. Ena ura, za eno osebo je 2 evra. Po šesti ali sedmi zvečer cena ure poskoči na 6 ali več evrov. Od enajstih zvečer, do zjutraj pa je cena bolano visoka. Tudi do 25 evrov na uro. Tukaj se točno ve, kdo je ciljna skupina. 🙂
Obožujem karaoke. Sicer me Katka ves čas krega, da samo brundam in mrmram, ampak v moji glavi zvenim kot “Big in Japan”. Vsaj tako.
