Nekaj dni na rajski Hogi je bilo dovolj. Bila sva sama, morje mirno, da je kar bolelo, sončni zahodi tako mogočni, da jih niti najin Canon ne zmore. Pa sva ob vročem čaju privolila v povabilo najinega dive masterja Asrula in se njegovi simpatični družini in nasmejanim sosedom pridružila v skromni, a do zadnjega centimetra urejeni vasici Kasuari. Na drugem izmed štirih večjih otokov otočja Wakatobi. Na otoku Kaledupa.
“Joj, ne,” je rekla Nani, ko nama je Asrula pokazal stranišče.
“Sram jo je,” je z nasmehom do ušes stolmačil njene medmete.
Čeprav sva iskala ravno to, tisto pravo lokalno doživetje, je bilo nemogoče to logiko razložiti njim. Za njih smo Zahodnjaki še vedno “polbogovi”, ki se valjamo v mleku in medu. In najinih nekaj dni pri njih je bilo takšnih, kot Bill Murray v Sloveniji. “Hello mister!” na vsakem koraku. Hrane v izobilju. In sramežljivi pogledi skozi objektiv fotaparata na telefonu. Vse dokler nisva midva iniciirala fotkanja. Za tem pa veselje za znoret. Dobesedno.
Asrul je star (menda) 40 let in ima (menda) dva otroka. Je otrok morja, prebrodil Sulawesi in Rajo Ampat podolgem in počez. Njegova zgodba je na trenutke tako neverjetna, da je ne upam zapisati na blog. Ustrežljiv. In edini v vasi, ki uspešno angleške besede kombinira v popačene stavke. Edini v vasi, ki ima ravno zaradi tega vsak dan opravka s turisti in posledično višjo plačo. Še vedno le 200 eur na mesec.
Čeprav so naši možgani nastavljeni na visoke obrate, se je lepo prepustiti pravim, neokrnjenim otoškim vibracijam. Posedanje, tu in tam kakšen nafehtan čikec, kavica tako sladka, da lovi muhe, kokos, če se komu ljubi splezat na palmo. Popoldan, če ne dežuje, z motorjem na 50 metrov oddaljeno plažo. Zvečer mogoče hladno pivo in debatiranje o … ničemer.
