O Wakatobi otočju bi lahko pisal spise, romane, sonetne vence. Je eden tistih kotičkov na našem planetu, ki na prvi pogled morda ne seva blišča in bogastva, te malce preizkuša in če se mu znaš približati, te spusti bližje, kot bi si upal pričakovati in želeti. Vsak dialog, vsah večerni sprehod, vsak pogled je zavit v tančico skrivnosti. Prav gotovo nekaj k temu botruje to, da so ljudje in njihova ekonomija tako samozadostni, da se jim ni potrebno obremenjevati s tem “A vsako leto junija dežuje?” in “Koliko turistov na leto pride k vam?”, nekaj pa tudi to, da je večji del njegove bogastva očem na prvi pogled skrit. Pod vodo je. In prav to kraljestvo sva odkrivala na otočku Tomia.
A če naju pod svoje okrilje ne bi vzel Ahmad, v tistem trenutku edini dive master na otoku in lastnik edinega potapljaškega centra tam okoli, bi se lahko najina zgodba na Tomiji zaključila bridko in predvsem predčasno. Namreč. Kljub zagotovitvam domačinov na prejšnjem otoku Hoga, da na Tomiji so bankomati, da sta celo dva in da 120 % delujeta, sva obtičala tam popolnoma brez denarja. Edini bankomat je 5 ur z ladjo stran. Menjalnic ni. Midva pa s 40 eur za 10 dni. En potop stane 25 eur. Prenočitev 15 eur na noč. Potem pa še hrana in kakšen priboljšek.
Ne vem, kaj se ti more plest po glavi, da si tako zaupljiv. Ahmad, domačin, ki se preživljanja z občasnim vodenjem potopov, sicer pa je ribič, je za naju založil denar in dobro besedo v hotelu, sam pa nama je vse potope dal “na puf”. Tako sva 10 dni na Tomiji živela dobesedno “na kredo”. Najbrž se sliši prav nič posebnega, a občutek, ko nimaš denarja, ko ga ne moreš dobiti in ti ga posoja prijazen stric, ki s kopico otrok živi v skromni hiški, je fakin neprijeten. To make a long story short. Na koncu je šel z nama in celo njegovo družino na 5 urno pot na glavni otok, počakal z nama 3 dni, da sva dvignila z bankomatov ves potreben denar, ga del tega poslal z ladjico nazaj lastniku otoka, svoj del pa obdržal. Noro.
A ko sva enkrat požrla ta popotniški … kaj je to? … ponos? ranljivost? … sva užila Tomijo do zadnjega atoma. Opravila sva vsak 8 veličastnih potopov. Pa ne veličastnih zaradi najinega stila potopa. Ah, kje. Midva sva še vedno amaterja, ki se ju bojijo vse ribe in korale ter s klatenjem rok ustvarjata morske tokove tudi v tem najbolj mirnem morju.
Veličastnih zaradi dejstva, da sva imela priložnost videti vse tisto, kar Wakatobi pod vodo uvršča med unikatne lokacije na Zemlji. Korale, kot bi jih slikal na LSD-ju. Jate rib in svoje lastno življenje makro kraljestva. No, slednjega je bolj občudovala Katka. Ona se potaplja z lečami, jaz brez. In zato je Ahmad tam nekje po petem potopu končno skapiral, da meni pač nima smisla kazati tistih luštnih najmanjših rakcev in ribic.
Če bomo imeli kdaj priložnost sedeti ob pivu in bom imel že dva v riti, vam z veseljem na dolgo in široko razložim, kako neskočno drugačen in prijeten je takšen način potovanja. Bali je lep. In Bangkok je nor. Pa Indija in Nepal. Vse to obožujeva. A ko enkrat stopiš med ljudi na takšnih otokih, med ljudi, ki so totalno neobremenjeni s svetom tam daleč daleč, kjer poka in se bliska, se v tebi nekaj premakne. Zagotovo se.
Ko sva se včeraj od Ahmada poslovila na letališču, smo vsi trije malce zajokali. Kar ni šlo in ni šlo. Ker on ne govori najboljše angleško in midva seveda ne indonezijsko, je med nami ostalo toooliiiiiko neizrečenega. Pa hkrati smo si z večernimi druženji ob najboljših svežih ribicah in jutranjimi potopi med njimi povedali vse, kar smo si mogli.
Sem se zagotov še vrneva. In ker sva imela privilegij občutiti, kako srčni so ljudje, si želiva, da se sem poda tudi kdo izmed vas.
Zdaj pa pride na vrsto Katka, da napiše vse Popotniške prve pomoči, vodiče in predloge poceni potovanj. Go katka, go!
