Trenutno smo v Chiang Maiu

Azija

Wakatobi (1. del) – Sama na otoku.

Wakatobi. Ime otočja sestavljeno iz prvih zlogov njegovih štirih večjih otokov. Wangi-wangi. Kaledupa. Tomia. Binongko. Otočje, ki na popotniškem zemljevidu nariše le bledo piko, znatno premajhno in nepomembno, da bi se lahko kosala z okoliškimi neonskimi kraljestvi, kot so Bali, Raja Ampat, Bunaken … A novembra lani je naključje že tako hotelo, da me je klik, klik, klik zanesel na uradno spletno stran Indonezijske turistične organizacije in tam nekje globoko v strani je kotiček oči opazil turkizno fotografijo koralnega grebena in napis “Wakatobi”.

“Katka,” ko jo pokličem po imenu, namesto sončnica, ve, da je nekaj pomembnega. “Imam eno radikalno idejo.”

In ta ideja je tlela v naju vseh prvih 120 potovanja. Bi šla? Ne bi? Je predaleč? Bo predrago? “Na spletu ni prav nobenih pametnih informacij,” je nekajdnevno razikovanje povzela Katka. Ampak to je ravno čar tega, ne? Že, ampak kaj če bo totalno bedno. Misliš, da je lahko res tako grozno? Se spomniš otočja Con Dao v Vietnamu? Uf, katastrofa. In kaj sedaj?

Midva in tele v saronge zavite tetike na poti do otočkov. Na srečo nisva vedela, da naju čakajo takšni valovi, sicer bi bila kratkomalo posrana. 🙂

Če ne bi takrat na severu Malezije izgubila upanja nad tamkajšnjimi otoki Perhentian, ki so se nama v trenutku, ko sva zvedela, da se tja zdaj valijo tudi trume pijanih Angležev s Tajske, povsem uprli, verjetno tega zapisa ne bi bilo. In jaz ne bi ležal v viseči mreži, ob Katki, tik nad gladino nesramno mirnega morja.

Uspelo nama je! Po nekaj dneh potovanja, ko sva za seboj pustila 6 uspešnih vzletov in pristankov, nekaj prijaznih lokalnih taksistov, po mešanici pomaranč in pota dišečega kapitana razmajane lesene ladje in na koncu še dveh sramežljivih fantičev, ki sta naju iz velike ladje preložila v manjši čoln in naju pripeljala na obalo, sva končno tu. Na otočku Hoga. Mlajši sestrici večjega otoka Kaledupa. Živiva v lesenem bungalovu ob plaži. Ker je elektrika le nekaj ur ob večerih, v sobi seveda ni ventilatorja. In ker vodo črpamo iz vodnjaka, se tudi tuširamo po domače. Z manjšim vedrom v večje in hopa-cupa čez glavo. Če imam ob tem usta malce priprta, okusim, da je tudi ta sladka voda malce slana.


Ni restavracij, seveda ne. Na otoku ni cest, seveda ni motorjev. Zanimivo, niti koles ni. Nekaj lokalnih ribičev in osebje, ki tu in tam v najin gusthouse privabi izgubljene turiste, pešači. Pa saj kam daleč niti ne moremo. Do plaže, gor in dol po ozki potki do pomola. Sonce se počasi premika v pravo točko in ko tam nekje okoli poldneva iz globin morja izvabi pekoče-nebeško turkizno, midva z maskami na glavi in dihalko v ustih čofneva v morje.

Wakatobi je zaščiten morski park. Na srečo se je v preteklosti izognil pretiranemu bombardiranju koralnih grebenov in v sedanjosti trumam turistov, ki bi z brezobzirnostjo pomedrali vse živo. Tako je podvodni svet kot iz drugega planeta. Prav vsak kvadratni meter pod vodo bi si zaslužil ure in ure podrobne analize. In priznam, da sem večkrat po tihem preklel kakšnega izmed “tajskih nategunov”, ki so nama zaračunali smešne vsote denarja, da so naju skupaj s petdeset kitajci naveličani s čolnom peljali do “Ja, to je najlepši koralni greben na svetu”. Lesson learned.

Nore je občutek, ko si edini potapljač na celem otoku, imaš cel “reef” zase in cela ekipa skrbi za to, da se ti počutiš udobno.

Obožujem trenutke, ko se s Katko uskaldiva v mantri “Tukaj pa all in, OK?”. Pa ne mislim toliko na denar. Wakatobi je sam po sebi ena cenejših destinacij, kar sva jih obiskala, in prav gotovo ena izmed tistih, kjer je razmerje cena-kakovost super ugodna. Menda je Hoga zaradi svoje odročnosti še najdražja izmed vseh otokov, naju pa na dan stane 50 eur. Za oba. Vključeno prenočišče, trije obroki dnevno (včeraj sva jedla slastno pečeno tuno in okusnega pečenega raka – več njih), kavica in čaj zastonj, prav tako pitna voda. Kokos? Dodatnih 30 centov. Daj dva, tri, pet.

All in se nanaša predvsem na najino … kaj? Stanje duha? Eh, preveč ezoterično. Na najino … evo. Na najino napaljenost. A prav? A se razumemo? 🙂 Na to, da zjutraj vstaneva in se počutiva, kot bi ravno s tulcem v roki prišla iz WC-ja v Ambasadi Gavioli. Evo, tako! Si oblečeva kopalke, vzameva kakšen fotoaparat, liter vode in gasa. Prideva domov, se najeva, dava gor maske in greva snorklat. Zvečer bereva, zaspiva blažena in zjutraj z nasmejanim Asrulom 30 metrov pod morsko gladino.

Juhuhu, končno spet potapljanje. Prvi potop je bil, kot se je ob pogledu name, ki sem na površje priplaval prvi, zadrl kapit: “Merimba!”. Kratek. Samo 29 minut. Asrul je v enačbo najinega potopa pozabil vštet moja velika pljuča in predvsem prekomerno navdušenje nad vsem pisanim, velikim in malim tam spodaj. Drugi potop je bil boljši. 38 minut. Tretji 42 in četrti 45 minut. Navdušenje je ostalo, le dihal nisem kot traktor. “Morlengo!” Dolg.

Najina pot domov. Takrat, ko pozabiva v sprehod vračunat plimavanje. 🙂

Vsi tisti, ki z izgovorom “Ja, saj jaz bi tudi šel tako v neznano, ampak imam samo 3 tedne dopusta na leto in nočem tvegat”, razmislite še enkrat. Morda vam bo pot na kakšne izgubljene otoke vzela en dan več in morda boste kakšen dan “izgubili”, ker boste tavali v neznanem in se z domačini, od katerih prav nihče ne zna angleško, težko dogovorili za to in ono … Ampak, jebemtiš, da se vse poplača. To je izkušnja, ki bo samo vaša, spomini, ki vas bodo nasmejali in zgodbe, ki vam bodo ob kakšnem večeru pognale mravljince po vratu.

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Kartice ali gotovina?

Če bi vsakokrat, ko me kdo vpraša, ali naj na potovanje nese raje gotovino...

VzljUbud

Najin 7 dan med riževimi polji nad mestecom Ubud. Imava svojo kuhinjo, ki vsak...

Port Barton: Unreal III.

Končno. Spet je kokosov dovolj za vse in spet se malčki lovijo po sredi...

Nazaj v mezolitik

Notranjost Floresa je drugačna. Ni klasična popotniška destinacija in zato te mesta, ki jih...

Kaj početi, ko ni za početi prav nič?

Ne bom pozabil. Ob najinem enotedenskem druženju s šamani v pragozdu indonezijskega otoka Siberut...

Kratek vodnik po Banda Islands

Res iz srca privoščiva vsakomur vsaj nekaj dni na tem otočju. Naj ne bodo...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime