Najin peti potop. Nekje na odprtem morju mimo otočka Havelock. Razbitine potopljene ladje M.V. MARS. 15 metrov pod morsko gladino čepim na peščeni podlagi. Instruktor mi je namreč singaliziral, da bova zamenjala cilindra z zrakom. Razlog je namreč ta, da moje prekomerno navdušenje nad podvodnim svetom v kombinaciji z veliki pluči, izjemen potrošnik zraka. Začeli smo z 200 bari, po 35 minutah na globini sem jih imel jaz le še 70. Instruktor 120. Katja 140.
Instruktor: “Pridi sem in počepni na mivko.”
Mic: “OK”
Instruktor: “Jaz. Ti. Zamenjala bova cilindra.”
Prestrašen Mic: “Kako prosim?”
Instruktor: “Ne skrbi, umiri glavo.”
Prestrašen Mic: “OK.”
Instruktor: “OK?”
Posran Mic: “OK”
Celotna drama ni trajala več kot 3 minute, ampak v moji glavi se je vse skupaj vleklo kakšno leto, leto in pol. Namreč … Pri menjavi BCD (to je tisti “suknjič, ki ga imaš oblečenega in na katerega so pritrjene vse aparature vključno s cilindrom zraka), se mi je z instruktorjeve naprave za dihanje, ki sem si jo seveda srednje paničo vtaknil v usta, potem ko sva jih zamenjala, snel ustnik in sem tako ob prvem globokem vdihu po menjavi namesto zraka zajel prijetno in zajetno količino slane vode. Neprijetno. In ker od tega trenutka pa do cca. 3 sekund za tem ne vem točno, kaj se je zgodilo (spomnim se le, da sem razširil oči in z iztegnjeno roko plaval proti instruktorju po njegovo nadomestno napravo za dihanje), sem se iz transa prebudil šele, ko se je 5 cm od moje maske narisal njegov obraz, ki me je spraševal, če sem OK.
Verjertno Mic: “Greva gor.”
Instruktor: “Vse je OK. Umiri se.”
Zaprem oči. On me drži za ramena.
Mic: “OK.”
Instruktor: “OK?”
Mic: “Gremo dalje.”
In smo vsi srečni, eni pa še dodatno posrani, ostali pod vodo še 20 minut.
Po šestih potopih sva ponosno prejela čestitke ob opravljenem izpitu SSI Open Water Diver. Zdaj lahko raziskujeva morja do globine 18 metrov. Po mojih bežnih izračunih se nama je zmožnost gibanja po planetu Zemlja povečala za vsaj 30 %. Tu nekje, ne? 🙂