“Sta mislila, da bomo končali pri ocvrtih čebelah?” nama je z nasmehom dobro jutro voščil najin vodnik, zdaj že vse bolj tudi dober prijatelj Axsai.
“O-ou,” je rekla Katka in sedla za mizo.
Ura je bila nekaj čez šesto zjutraj in ker smo prejšnji večer izmučeni zaspali že nekaj čez osmo, smo brez večjih težav prehiteli sonce.
“Pečene rdeče mravlje,” je rekel Axsai in pred naju postavil skodelico drobnih bitjec s še bolj drobnimi nožicami. “Črne mravlje niso dobre, smrdijo. Rdeče pa so malce kiselkaste in zato zelo dobre za prilogo.”
Kdo bi se lahko uprl?
Bolj kot smo grizli v kolena, bolj smo za seboj puščali odtenke oranžno-rumene in se predajali pomirjujoči zeleni. Na nekaterih mestih nas je obdajala prava džungla, spet malce kasneje neskončne plantaže čaja, ne nekaterih mestih zaplate gorskega riža, pa visoki in dišeči borovci. Vasice, skozi katere smo se sprehajali, so izgubljale mestni pridih. Vse manj je bilo cocacol, vse manj hrumenja motorjev, ki danes marsikomu služi kot nadomestek za muhastega osla, in vse manj turistov vajenih pogledov.
“Tukaj smo,” je po 20 kilometrih hoda rekel Axsai.
Stali smo pred veliko, podolgovato leseno hišo. Podpirali so jo ne preveč vase zaverovani leseni stebri in jo skozi igro prepletenih streh dvigali visoko v nebo. Temno rjave lesene barve so dopolnjevale bela in zlata, ki so se v sončnih poznih popoldanskih urah bleščeče odbijale od mogočnih starinskih pagod.
“Samostan je star več kot 300 let,” je rekel in nama ob ognjišču kar na sredi velike bivalne sobe znotraj samostana ponudil skodelico čaja. Ob njem sta malce prestrašeno, vendar dovolj zvedavo, da so se naše energije ujele že v prvem trenutku, sedela 25-letni menih v temno rdečem odevalu in njegov ravnoobrazi oče. “Danes tukaj živi abot, glavni menih, 5 drugih menihov in še nekaj, kot jim pravimo, pripravnikov. V Myanmaru mora vsak fant dvakrat okusiti življenje menihov. Prvič do 18. leta in drugič po dvajsetem. On,” je rekel in pokazal na fanta zraven, “je vsako leto 8 mesecev menih, preostale štiri mesece pa pomaga družini pri obiranju čaja. Njegov brat je bil poklican v vojsko, zato mu, kot edinemu preostalemu sinu, ne preostane drugega.”
Zvečer, ko so se v doline zvalili debeli oblaki in je nad nami zasijala mogočna luna, sem odprl velika lesena vrata. Razen plamenov šestih svečk, ki so razmetavale žarke po pisanih okraskih in zlatih obrazih, je bila v sobi čista tema. Tam nekje iz ozadja je vame bolščal svetleč obraz Buddhe. “Molilnica,” mi je kasneje razložil Axsai, “in prostor a meditacijo.” Vsedel sem se na tla, prekrižal noge in poskušal priklicati nekaj tistega, kar sem se naučil v tistem samostanu, nedaleč od tu, na severu Tajske.
“Bud-dho, Bud-dho, Bud-dho,” sem po napornih začetnih minutah končno uspel misli umiriti nekje v lesenem samostanu odročne vasice v gorovju zlatega Myanmara.
Na srečo je to noč deževalo. Močno deževalo. Očitno so animisti s tistimi paličicami v potokih dosegle svoje. In ker so bile poti v našo naslednjo vas prespolzke in najina želja, da ostaneva v samostanu vsaj še malce dlje, premočna, smo se odločili, da na mehkih deskah samostana ostanemo še eno noč.
