Težiti moraš k temu, da ti to postane navada, pa vendar je potrebno vsako stvar na začetku malce prignati. Četudi ti je povsem samoumevno, da je to tvoj način življenja, in da je stvar že povsem utečena, vseeno postane kmalu nujno, da delaš na tem. Intenzivno.
Kot sem že večkrat omenil, je potovanje, ki sva ga doživela 2009 v Indoenziji in Irian Jayi v meni pustilo pečat, ki se ga ne morem, danes lahko rečem celo nočem znebiti. Takšna logika, ki jo osvajamod takrat dalje ni preprosta. Zahteva trud, delo, odpovedovanje, soočenje z izgubami, pripravo na odmaknjenost, repozicioniranje vloge samega sebe v zgodbi življenja. Naenkrat se mi zdi vse tako nesramno preprosto in vsaka komplikacija tako izredno nepotrebna. Če ne bom zmogel po moje, se lahko v najslabšem primeru enostavno predam … in vseeno vem, da ne bom izgubil prav nič. Na istem bom. Znova na izhodiščni točki.
Med pogovorom s kolegico, danes pa še na spletu, sem naletel na zanimiv znanstven članek o tem, kaj znanost pravi o stresu in njegovem premagovanju. Vse skupaj izhaja iz izkušnje nekega avanturista, ki je dober del svojega življenja preživel obkoljen z babuni (ja, tistimi smešnimi agresivnimi opicami). Po dolgem obdobju asimilacije je razvil nekaj zanimivih teorij, seveda pa so znanstveniki iz drugih strok in paradigem dodali še svoje.
Tukaj je 7 preprostih stvari za premagovanje stresa:
- Širi svoj krog prijateljev
- Zagotovi si dovolj spanca
- Ne prepiraj se
- Meditiraj
- Sooči se s svojimi strahovi
- Zaužij zmerne količine alkohola
- Ne telovadi po sili
Preprosto, ne? Pa saj delaš to vsekozi, ne? Vraga delaš. Če ti je pomembno to, da vsak dan 8 ali več ur služiš eure v službi in jih potem zapravljaš kakorkoli ti pač že paše, potem naj ti tole postane nekakšno vodilo za “skozi vsakdan”. Stres ni v direktni koralciji z nobeno boleznijo, je pa močen pospeševalec možnosti za njihov nastanek. Sploh pa, ali ni samo po sebi umevno, da želimo prav vsi živeti kar najlepše?
