Na najinem potovanju po Aziji sva se organiziranih turističnih izletov izogibala kot hudič križa. Kot earl grey limone. Kot Adele dura. In z isto logiko sva pristala na Irskem. “Bova šla sama z busom naokoli in bo kar bo,” sva si rekla. No. Ne izplača se. Prevozi niso ravno poceni, nekaj zanimivih točk je nedostopnih z avtobusi, taksiji seveda ne pridejo v poštev, da pa bi hodila nekaj ur skupaj v tem dežju pa nama tudi iskreno ne diši najbolj.
Po včerajšnjem nadvse zabavnem izletu v Wicklow, kjer je šofer poleg spretnega manevriranja po ozkih podeželskih uličicah skrbel še za bolano dobre stand-up comedy vložke z zvrhano mero irskega humorja, že razmišljava, kam naju pot nese jutri. Nekaj nama diši sever. In če bo tudi jutrišnji izlet obarvan s šoferjevim petjem starih irskih zimzelenih, potem ne moreva zgrešiti. Belfast, here we come! 🙂
Sicer pa vse po starem. Megla je še vedno tu, dnevi se začnejo sončno, zvečer nas umiva dež. Je pa sončni žarek posijal tudi zvečer, malce čez sedmo uro. Našla sva namreč irski pub, kjer je pint Guinnessa le 2,5 eur. Drago? Verjetno res, a v drugih pubih ga pod 5 eur ne dobiš.
Še ta zanimivost. Ta letni čas tukaj na Irskem sonce vzide šele nekaj pred 9. dopoldan in zaide še kmalu po 4. popoldan. Ko ga zjutraj ob pol 8 že mahava v mesto in se umikava pobruhanim pločnikom in razbitim kozarcem, se počutiva, kot bi se okajena vračala iz KMŠja. Oh, KMŠ. We miss you! <3
