V zen templju. Drugič.

“Konichiwa,” sva ga pozdravila, on je zamrmral nekaj nazaj. Že čez trenutek nama je v roke položil enobarvno “kimono”, ki jo bova nosila ves čas najinega bivanja v templju. Modra je bila in imela je vonj po tem, da je že dolgo nihče ni uporabljal. Ker sem kmalu začel nekontrolirano kihat, sem sklenil, da so se vanjo naselile pršice.

Kot nama je kasneje povedala menihova žena, se Osho-san (menih) na vse pretege trudi, da bi življenje v templju za goste naredil kar najmanj privlačno. “Unwelcoming” je besedica, ki jo je uporabila. Ona in on živita mirno, relativno skromno življenje obdana z zen vrtički, spokojnim pokopališčem in zvoki gozda nekje na robu Kyota. Tu in tam v goste sicer sprejmeta kakšnega vandravčka, kot sva midva, a mu ne posvečata pretirane pozornosti. Njuna dnevna rutina je tako močno zakoreninjena, da ji kot gost preprosto moraš slediti. Ne bi te bičali, če ji ne bi, a tako močna je njegova meniška avtoriteta, da niti pomisliš ne, da bi se ji izognil.

Dan se začne natanko ob 4.50 AM. Japonska natančnost. Ko je najina s spletom sinhronizirana budilka na telefonu “udarila prvi bim-bam”, se je Osho-san zadrl “ohajo gozajmas” in napovedal nov dan. Dan, ki je razdeljen v dva dela. Zjutraj najprej recitiraš nerecitirajoče sutre, meditiraš z odprtimi očmi 2-krat 24 minut, nato pleješ vrt in pokopališče, zajtrkuješ po strogem ritualu in se podružiš ob čaju. Za tem moraš ven iz templja. Do petih popoldan, ko prideš nazaj in več ali manj ponoviš jutranji program. Le meditacija je še 24 minu daljša. In ko zaključiš zadnjih 24 minut, se brez “lahko noč” spraviš spat.

Prvči, ko sva bila tukaj, je bilo povsem drugače. Še vedno raziskujeva, kaj je botrovalo temu, a nedvomno lahko trdiva, da sva bila takrat v nema drugačnem “agregatnem stanju”. Takrat je bilo najino potovanje le to. Le potovanje. Samo sebi namen in sam svoj izvor vsega lepega in najlepšega. Tokrat sva tukaj v rahlo drugačni vlogi. Potujeva, ker je to najin način življenja. Pa ne da bi bilo s prvim ali drugim samo po sebi karkoli narobe. Le percepcija vsega tujega, ki te obda denimo v takšnem zen temlju, je drugačna.

Priznam, da sem po prvih dneh občutil pravi mali odpor. Vse mi je šlo … ja, na živce. Zakaj pizda morem vstat zjutraj ob tej brutalni uri? Zakaj ne morem lepo mižat, ko meditiram? A me drka? A resno morem že tretjič zapored plet plevel iz teh štirikotnih nagrobnikov? A se lahko, prosim, v miru najem, ne da morem jest točno tako kot je on zapovedal? Tri koščke tega, pa tri koščke tega, pa tega ne smeš, pa to je za na konec in to moremo darovat živalcam … Fuk!

Kar mi je v tem trenutku uspelo in na kar sem kar malo ponosen je, da sem uspel na to panično ihto pogledat kolikor je le šlo racionalno. Saj pravim, da še vedno ne vem vseh razlogov, ki so me pripeljali do tega, da bi meniha najraje “dvakrat okol kepe” in šel v Starbucks na kavo, a vsaj razmišljam o tem. Avtoriteta. Verjetno bi pomagalo, če ne bi bil zadnja generacija, ki ji ni bilo potrebno služiti vojaškega roka in bi me lepo poslali v tisto “topniško protiletalsko”, kamor sem bil namenjen.

Zdaj sva že nekaj dni zunaj templja in počasi se ustvarja prava slika. Daleč od tega, da bi si želel tam rpeživeti mesec, dva, tri, vem pa, da so vrednote, ki jih Osho-san predaja svojim gostom kljub svojemu zmečkanemu črnemu celofanu, vredne zlata.


Če te zanima več o najini prvi izkušnji v tem zen templju, si lahko prebereš še tole. So trije deli, ta je prvi. Podrobneje in s še nekaj fotografijami.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.