“Tvoji čevlji pa naj bodo zloženi takole,” je pripomnil, počepnil, jih poravnal in po lesenih stopnicah odkorakal pred nama v tempelj. Oblečen je bil v modro haljo, po glavi pobrit in z drobnimi japonskimi očali na nosu. “Dobrodošla. Sem vaju pričakoval.”
Zen. Umirjenost. Sproščenost. Preprostost. Prijetna ambientalna glasba. Vse to, kajne? Resnica je na drugem koncu premice …
Fumonken je manjši zen tempelj na obrobju Kyota. Lesena hiša z nekaj pregradami iz riževega papirja, kuhinjo, kopalnico, petimi sobami s tatamiji, vrtom, zen vrtičkom, sobo za čaj z ognjiščem imenovanim inori in glavno sobo, ki služi kot svetišče. V njem živijo japonski menih star 43 let, njegova žena – Francozinja – in dva učenca. Vsak od njih ima svojo sobo.
Urnik v zen templju
Le redko sprejmejo goste, ki v templju ne smejo ostati manj kot 3 in ne več kot 7 dni. Za vse goste veljajo ista pravila, iste prepovedi, iste zapovedi, iste dolžnosti in isti urnik:
04:50 – Bujenje, stranišče in umivanje zob
05:05 – Prepevanje jutranjih suter
05:30 – Prvi 24-minutni jutranji zazen
05:55 – Drugi 24-minutni jutranji zazen
06:30 – Čiščenje
07:00 – Zajtrk
07:30 – Pogovor ob čaju
09:00 – Prosto do 16:30
16:30 – Delo v templju
18:00 – Večerja
18:30 – Pogovor ob čaju in tuširanje
20:05 – Prvi 24-minutni večerni zazen
20:30 – Drugi 24-minutni večerni zazen
20:55 – Umivanje zob
21:05 – Tretji 24-minutni večerni zazen
21:30 – Spanje
“Izvoli Mitja-san,” je rekel in mi po kratkem sprehodu skozi templej predal žagico dolžine moje dlani. “Za templjem te čakajo drva. Preden začneš, se preobleči v kimono. Hodi bos. Če začne deževati, se prestavi pod streho, dobiš novo nalogo. Drva nareži na dolžino 25 centimetrov. Reži ravno. Zloži jih pod streho. Hai!”
Še vedel nisem, kako mu je ime, kaj šele kje sem, pa sem že sedel na zadnjem dvorišču zen templja in z žagico simbolične velikosti žagal pošteno debel hlod. Ravno gor, ravno dol. Ni uspelo. Še enkrat. Bolje. Še enkrat. Še enkrat. Še enkrat.
“Končaj. Čas je za večerjo,” je rekel. “Umij si roke in prisedi.”
V podaljšanem delu kuhinje smo pokleknili ob nizko leseno mizo. Menih, ime mu je Osho-san, njegova žena, Clara, učenca Es-san in Sho-san, Katka in jaz. Pred vsakega od nas je bil postavljen set krožnikov pokrit z lesenimi palčkami in drobno kuhinjsko brisačo. Na mizi so stali trije večji in en manjši lonec.
Večerja po strogih pravilih
“Dobro glejta in ponavljajta za mano,” je rekel Osho-san, sklenil dlani pred obrazom, se priklonil, prijel dve deščici, jih glasno tlesknil eno ob drugo in začel s hitrim in glasnim recitiranjem suter (No Mo San Man Da Moto Nan Oha Ra Chi Koto Sha Sono Nan To ji To En Gya Gya Gya Ki Gya … in če ti uspe izgovoriti vsaj pet zlogov na sekundo, boš blizu dejanske hitrosti recitiranja). Medtem pa krožnike k čelu, nazaj na mizo, brisačka na levo koleno, palčke po kotom 45º na desno – ozek del usmerjen stran od mize, krožnike prevrnemo v desno roko in najprej velikega tiho postavimo na levo, srednjega na sredino, najmanjšega na desno in vanj še drugega po velikosti. Vse to v manj kot 10 sekundah. Nihče ne zamuja, vsi smo 120 % skoncentrirani.
“Hai!” reče, še enkrat sklene dlani in začneš z nalaganjem hrane. Pred seboj imaš tri skodelice. Vsaka služi svojemu namenu. Prva je za riž, druga za miso juho, tretja za prilogo in pickle (koščke fermentirane zelenjave).
Pravila za večerjo so sledeča. Hrano si vzameš v treh krogih. Vsak krog napolniš vse skodelice, in sicer moraš vsako napolniti natanko z dvema zajemoma hrane. Pred vsakim nadevom se prikloniš hrani, ki jo jemlješ. Riž – priklon in dva zajema, juha – priklon in dva zajema, priloga – priklon in dva zajema. Ko si vsi ob mizi nadevajo hrano, Osho-san udari s paličicami in prične se prvi krog.
Na začetku vsakega kroga najprej z obema rokama dvigneš skodelico riža, jo poneseš blizu k ustom in s palčkami trikrat zajameš. Po tem lahko riž odložiš in ješ dalje. Ko ješ, ješ v tišini. Skodelice dviguješ in odlagaš čim tišje. In kar je najpomembneje – ješ kolikor hitro lahko. Vsak krog moraš pojesti vse, razen enega koščka pickla. Tega hraniš za konec. Ko si v enem krogu pojedel vse, palčke primeš v desno roko in roko položiš na desno nogo. Ko zadnji zaključi krog, palčke pod pravilnim prej omenjenim kotom položiš na mizo in začneš z nalagnjem hrane za drugi krog. Prikloniš se, iz vsakega lonca zajameš po dvakrat …
“Katja-san, palčke niso pod pravim kotom.”
“Mitja-san, daj skodelico bliže k ustom.”
“Katja-san, tiše odlagaj skodelice.”
“Mitja-san, pozabil si se prikloniti.”
Po koncu trtjega, zadnjega kroga je čas za čiščenje skodelic. Ob vnovičnem recitiranju suter nam Osho-san v največjo skodelico nalije vročo vodo. Naliva jo dokler mu z dvignjeno dlanjo ne signaliziramo, da je dovolj. V veliko posodico daš tisti košček pickla, ki si ga prihranil skozi večerjo in z njim pomiješ najmanjšo skodelico. Skodelico obrišeš v brisačko in najmanjšo zložiš vanjo. Vodo pretočiš iz velike skodelice v srednjo. V srednji s koščkom umiješ veliko in vodo iz srednje preliješ v veliko. V veliki umiješ srednjo, jo obrišeš in tiho položiš na že umiti manjši skodelici. Za konec iz velike skodelice s palčkami dvigneš košček pickla, ga poješ in spiješ vodo, s katero si umil skodelice. Obrišeš še zadnjo skodelico, jih skupaj lepo zložene položiš na mizo, nanje postaviš palčke, čez njih brisačko, se prikloniš in zaključiš.
“Hai!” je rekel Osho-san. “Čas za pogovor in čaj …”
(Se nadaljuje.)
