Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.
Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan
Pred odhodom v Afriko sem v redkih virih prebiral o gostoljubju Mavretancev, vendar sem takrat to imel bolj za stereotip, kot pa kaj resnejšega. V Nouakchottu sem se nekako umiril in spet dobil zaupanje v domačine. Po drugi noči s komarji in glasno glasbo od francoskih sosedov, sem zjutraj z avtobusom odrinil proti 7 ur oddaljenemu Atarju. Med vožnjo sem spoznal Mohammeda A., študenta angleščine v Nouakchottu, ki se je ravno takrat vračal domov v Chinguetti. Ponudil se mi je, da mi bo pomagal, če bom kdaj potreboval kakšne napotke, zato sem mu na koncu dal telefonsko številko.
“Nice to meet you and I hope to see you again. Inshallah!“ sem mu rekel v slovo in bil prepričan, da se ne bova več srečala, toda že nekaj ur za tem sem dobil njegov SMS, v katerem me je povabil v Chinguetti, da bi spoznal še njegovo družino.
Mavretansko gostoljubje
V Atarju sem našel hotel Bab Sahara, ki je na splošno priljubljen med popotniki, na recepciji pa je ravno delal Sulejman. V roke mi je dal cenik in povedal, da je trenutno zaradi vročine nizka sezona in bi zato bil tu sam. Najcenejša opcija v ceniku je bil prostor na dvorišču pod drevesom za smešno dragih 4€. Sulejman me je brž za tem, ko sem vprašal za študentski popust povabil, da bi raje spal brezplačno v njegovem domu. Ker je bila ponudba mamljiva, sem šel z njim do njegovega doma. Za mavretanske razmere je bila hiša ogromna pa še klimo je imel. Sprva je vse skupaj v meni vzbujalo sum, da gre za nekakšno prevaro, toda razkošju, ki mi ga je ponujal, se nisem mogel upreti.
Zvečer sem si šel na tržnico poiskat turban za zaščito pred peskom in nekaj za pojesti. Vmes je do mene pristopil Mohamed J., ki me je povabil na večerjo k svoji družini. Razmeroma velika družina živi v majhnem domu v osrednjem delu Atarja. Vse skupaj je bilo veliko bolj avtentično kot tista Sulejmanova graščina, zato sem Mohamedov predlog, da bi eno noč spal tudi pri njegovi družini, z veseljem sprejel.
Chinguetti
Kot nalašč je bil ponoči izpad elektrike v Atarju, zato klima v Sulejmanovem domu ni delala in sem tudi tokrat spal na strehi. Zjutraj po zajtrku me je pospremil do avtobusne postaje, od koder vozijo terenci proti Chinguettiju, kjer me je takrat čakal Mohamed A. Po dveh urah vožnje po makadamski cesti mimo nekakšnih skalnatih hribov, ki ločujejo Chinguetti od preostanka države, sem prispel v Chinguetti.
“Welcome to my family, my house and my country“ mi v dobrodošlico pravi Mohamedov oče v presenetljivo dobri angleščini, ko stopim v prostor, ki je verjetno namenjen samo moškim. Kmalu po mojem prihodu je neka ženska na hitro prinesla velik lonec kameljega mesa in krompirja v naš prostor in takoj za tem odšla, kot da bi bili kužni. Kosilo smo seveda jedli na tleh in z rokami, tako kot povsod v Mavretaniji in prej v Senegalu, toda tokrat sem dobil zraven še plastenko kozje masti, s katero si po tradiciji v tem delu Mavretanije pred vsakim obrokom namažejo roke za boljši okus. Meni osebno je bil okus slabši.
Po kosilu sva z Mohamedom šla naokrog po vasi. Ker je bilo peklensko vroče (53°C), mi je večkrat kupil plastenke vode in, čeprav sem imel denar, ni pustil, da bi si sam plačal vodo. Zanimivo je to, da je Chinguetti pod Unescovo zaščito, čeprav tam ni popolnoma ničesar, razen knjižnica z enim najstarejših rokopisov v arabščini na svetu. Dve minuti hoje od Mohamedove hiše, takoj za sosedovo, je peščena puščava. To je eden redkih krajev v Sahari s pravimi sipinami. Največja prednost Mavretanije pred ostalimi državami v območju Sahare pa je ta, da tujci ne potrebujemo nobenih dovoljenj ali spremstva, če se odpravimo v puščavo.
Zvečer, ko se je shladilo, se je vsa družina zbrala na dvorišču in vsi skupaj smo pojedli večerjo, eden od otrok pa je prinesel sveže nabrane datlje iz bližnje oaze. Ponoči smo seveda spali na strehi in čeprav v Chinguetti ne ponuja veliko, mi je bilo “podeželjsko“ življenje Mavretancev tako všeč, da sem tam ostal še nekaj dni.
Dan v oazi Tikimkemet
Naslednji dan me je na strehi zbudilo sonce, ki je bilo okrog šeste ure zjutraj že nenavadno visoko na nebu. Na sebi sem imel nekaj peska, ki ga je verjetno ponoči name nanesel veter, spodaj, na dvorišču, pa je že bilo slišati, da nam ena od žensk pripravlja zajtrk. Tudi Mohamed se je zbudil kmalu zatem in po zajtrku (kos kruha, nekaj datljev in obvezen mavretanski čaj) sva peš odšla proti približno 3 km oddaljeni oazi. Ker sem naivno pričakoval vodo, v kateri se da kopati, sem s seboj vzel kopalke, ki jih seveda nisem potreboval, ker je vsa voda v oazi pod zemljo.
Po približno 30 minutah jutranje hoje na »prijetnih« 30°C sva prišla do hiše Mohamedovega strica. Malo za nama so prišli še ostali člani Mohamedove družine in zopet smo bili moški ločeni od žensk, ki so nam že pripravljale kosilo (pečena kamelja rebra). Otroci so šli vmes nabrat datlje, ki so služili kot sladica po drugem kosilu tisti dan(makaroni s kameljo omako). Po obeh kosilih je seveda, vsaj za moški del družine, sledil obvezen počitek do okrog pete ure popoldan, ko je zunaj končno postalo znosno za raziskovanje oaze.
Toča v Atarju
Zadnji dan v Chinguettiju sem moral vstati še pred sončnim vzhodom. V daljavi se je videlo bliskanje in bilo je oblačno. Mohamed je rekel, da bo verjetno nevihta, toda takrat se nisem preveč zmenil zanjo, saj se mi je že mudilo ujeti terenec proti Atarju. Slovo od družine je bilo težko, še težje mi je pa bilo zapustiti Chinguetti, ampak sem vedel, da se bom tja kmalu vrnil za dlje časa. Med vožnjo v Atar je začelo deževati, v Atarju pa je bil že pravi naliv. Z Mohamedom J. sva počakala na avtobusni postaji, da dež preneha in potem odšla do njegove družine na zajtrk. Medtem ko smo zajtrkovali, je zunaj začela padati toča, nad njo pa so bili, še bolj kot jaz, presenečeni domačini, saj naj bi se prvič po mnogih letih zgodilo, da je v Atarju padala toča. Otroci so z začudenjem strmeli v »padajoči led«, starejši pa so ga pobirali s tal in shranjevali.
Azougi
Po toči se je zjasnilo, zato je Mohamed predlagal, da greva v 7 kilometrov oddaljeno vas Azougi. Tja sva šla s t.i. »bush« taksijem (taksi, ki čaka dokler ni poln), ki je bil kot vedno prepoln, zato sva morala oba z Mohamedom sedeti na sprednjem sedežu. Nekdo izmed sopotnikov naju je med vožnjo celo povabil na čaj v njegov dom v Azougiju. Ob čaju sem seveda spoznal vso družino in celo ponudili so nama kosilo, vendar ker smo imeli kosilo že v Atarju, sva ga morala tokrat žal zavrniti. Po čaju sva se z Mohamedom J. odpravila proti nekakšnim goram, kjer mi je Mohamed J. pokazal prazgodovinske poslikave živali, ki so tu živele verjetno okrog 12.000 let nazaj, ko je bila Sahara še pod morjem. Ko sva se po dveh urah vrnila nazaj v Azougi, naju je tam še vedno čakal taksist pri družini, kjer sva dobila čaj.
